Otroci so zelo motivirani – le ne vedno za načrte, ki jih snujejo odrasli ali za stvari, ki se zdijo pomembne odraslim. Pomanjkanje zanimanja za šolo tako starše pogosto jezi in zaradi slabih ocen v šoli so včasih tudi kaznovani.
Kayla Good, strokovnjakinja na področju razvojne psihologije, in Alex Shaw profesor psihologije, izpostavita pomembno dejstvo, ki bi lahko vplivalo na otrokov uspeh v šoli.
Profimedia
Prošnja za pomoč
Odrasli to zelo dobro poznamo – pogosto nam je nerodno prositi za pomoč zato, ker menimo, da nas to naredi ranljive. V nas se tudi prebudi občutek, da smo nesposobni. Raziskava kaže, da se majhni otroci bojijo prositi za pomoč v šoli iz istega razloga.
Psihologi so do nedavnega domnevali, da se začnejo otroci s takšnimi občutki srečevati šele okoli devetega leta starosti ali kasneje. Pred tem naj bi otroka manj skrbelo za ugled – in zato naj ne bi imeli zavor, kot jih poznamo odrasli. Ugotovitve v zadnjih nekaj letih so to domnevo ovrgle.
Raziskava je pokazala, da je že petletnikom zelo pomembno, kaj si drugi mislijo o njih. Pravzaprav gredo včasih tudi tako daleč, da pri igrah goljufajo, da bi bil videti pametni.
Sedemletniki pa že začnejo povezovati prošnjo za pomoč z nesposobnostjo. Ne želijo torej, da bi pred sošolci izpadli za nesposobne ali (po njihovem mnenju) neumne. To ima lahko pomembne posledice, zlasti ko gre za izobraževanje.
V nekem trenutku se namreč vsak otrok sreča s težavami ali temo v šoli, ki jo težje razume. In mogoče je, da se bo otrok, čeprav ve, da je v težavah, izognil iskanju pomoči. Če je temu tako, bi to lahko resno oviralo njegov akademski napredek.
Za uspeh – na kateremkoli področju – je treba trdo delati, prevzemati zahtevne naloge, četudi bi te naloge lahko vodile v neuspeh in postavljati vprašanja. Vsa ta prizadevanja so lahko težka, če osebo skrbi, kako bo videti v očeh drugih.
Kako pomagati otroku?
Profimedia
Odrasli bi verjetno nagonsko želeli spodbuditi iskanje pomoči, s poudarjanjem, da je to dobro. Toda to morda ne bo pomagalo otroku, če je njegova glavna skrb ta, da bo zaradi tega videti nesposoben.
Ena od možnosti, ki bi lahko pomagala, izpostavljajo raziskovalci, je ponuditi več možnosti, da otrok poišče pomoč zasebno, da je denimo učitelj na voljo za pogovor ena na ena, medtem ko se sošolci lotevajo skupinskega dela.
Avtorji raziskave omenijo tudi spraševanje skozi igro – na primer, učitelj izbere igro, v kateri vsak učenec postane strokovnjak za določeno temo, nato otroci drug drugega prosijo za pomoč pri obvladovanju snovi. Tako učencem pomagajo razumeti, da je postavljanje vprašanj pred drugimi nekaj povsem normalnega. Če se iskanje pomoči razume kot običajna dejavnost v razredu, je manj verjetno, da bodo otroci to povezali z njihovo nesposobnostjo.
Odrasli doma pa lahko denimo poudarijo, da je otrokovo vprašanje načelo dragocen pogovor, skozi katerega se je celotna družina učila skupaj. Konec koncev prošnja za pomoč ne koristi le tistemu, ki pomoč išče, temveč tudi tistim, ki poslušajo in/ali imajo podobna vprašanja ali težave.
Po mnenju raziskovalcev pa bi lahko odrasli tudi pohvalili otroke, da so poiskali pomoč. Takšen odziv kaže, da cenijo pripravljenost prositi za pomoč in ne le uspeh brez truda.
Vir: Why Kids Are Afraid to Ask for Help - www.scientificamerican.com
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
