Nekateri se zlažejo bolj, drugi manj, da se le izognejo kakšnemu prepiru, zapletu in dodatnim nalogam. Kako pa je, kadar v družini laže otrok? Laže zaradi enakih ali podobnih posledic kot odrasli?
Danes v članku ne bom razpredala o laži kot o moralnem načelu, saj vsi zelo dobro vemo, da je laganje nemoralno, čeprav se odrasla oseba v enem dnevu zlaže kar štirikrat.
Laž je v družini psihološki pojav
Tudi starši otrokom prikrajajo resnico, na primer o tem, zakaj se prepirajo, zakaj oče pije, zakaj je mama psihično bolna, zakaj so starši sprti s sosedi ali sorodniki. Otroke želijo obvarovati pred resnico in posledično pred bolečino, ki je tudi del njih samih.
Prav tako otrokom prikrivajo travmatične dogodke, kot so njihovi prejšnji zakoni in ločitve, mrtvi otroci, duševne bolezni prednikov in vojne travme.
Tako v družini nastajajo tabu teme, ki so le redkokdaj ubesedene, kaj šele razrešene.
Laž - način otrokovega preživetja
Kadar v družini laže otrok, pomeni, da ob očetu in mami ni varno. Laže glede šolskih ocen, časa, ki ga preživi za računalnikom, o tem, katere internetne strani je obiskal, koliko in kakšne igrice je igral, pa glede učenja, obveznosti, ki jih ni izpolnil, kljub dogovorom s starši, učiteljev, trenerjev, laže o sošolcih, vrstnikih, s katerimi ga starši primerjajo.
Da je doma nevarno vzdušje, kadar je treba priti z resnico na dan, lahko pomeni, da resnici o oceni sledijo mamin jok, kritika, negodovanje, očetov agresivni izbruh, ignoranca. Zato je laž način otrokovega preživetja. Seveda ga laž peče in žge, ker se zaveda, da lagati ni sprejemljivo, a je vztrajanje pri njej psihološko lažje kot kosanje z bolečimi posledicami.
Otroci, ki živijo v družini, kjer starša postavita veliko pravil in kjer kršenju pravil sledi kazen, pogosto lažejo, saj se dobro zavedajo, kaj sledi, če nečesa ne naredijo dobro, prav ali sploh ne naredijo. Kazen pa ni enaka posledici. Prva otroku vceplja občutek strahu, celo groze, druga mu privzgoji občutek odgovornosti. Več kot je hišnih pravil, ki so običajno toga in jim nujno sledi kazen, bolj bo otrok, ki krši ta pravila, lagal.
Nato so tu otroci, ki s prikrivanjem resnice in z lažjo v prvi vrsti poskrbijo za svoje starše. Lažejo glede ocen in uspehov, ker sicer starši ne bi bili ponosni nanje, prikrivajo, ker oče ne bi znal brzdati svoje jeze, ker bi bila mama užaljena, obremenjena, bi jokala, ker bi starša resnica še bolj potrla. Tako otroci sodelujejo s svojimi starši, saj ne želijo ustvarjati slabega družinskega vzdušja.
Mladostniki, katerih laži so primerne njihovemu razvojnemu obdobju in eksperimentiranju, lažejo glede pitja alkohola, kajenja cigaret ali marihuane, spolnih odnosov, ure vrnitve z žura, pa seveda tudi o ocenah in učenju, denarju, katerega ne porabijo za plačilo šolskih obveznosti, ampak za kavice in oblačila. Lažejo in prikrivajo, ker resnica doma ni dobrodošla. Na neki način znova lažejo, da bi zmanjšali strah pri starših, da ponoči lažje spijo, da ne oprezajo za njimi, ne preverjajo telefonov ali šolske torbe. Tako mladostniki niso ob njihovo zaupanje, ki mu običajno sledi prepoved, in lahko še naprej hodijo na žure, v diskoteke in podobno.
Lahko rečemo, da so zelo iznajdljivi. Čeprav starši otroku prepovedo kajenje ali uživanje alkohola, se bodo oni vedli ravno nasprotno, saj jih zelo zanima, kako je, če si pijan in med tistimi sošolci, ki kadijo, saj si s tem kujejo podobo kul najstnika, da ga drugi sprejemajo.
Velik izziv za družino
Tako sta laž in prikrivanje velik izziv za družino, vendar sta za njuno prisotnost v družinskem sistemu odgovorna starša.
Otroci lažejo in prikrivajo, ker so nekako stisnjeni v kot (s kaznimi, grobimi in neprimernimi reakcijami staršev, z rigidnimi pravili), laži uporabljajo, ker je to način njihovega lažjega psihičnega, v skrajnostih tudi fizičnega preživetja v družini. To pa pomeni, da mama in oče nista kos resnici, otrok se samo vede v skladu z njunimi občutki in reakcijami.
Kaj bosta naredila starša, da se bo otrok ob njiju počutil tako varnega, da mu ne bo več treba lagati in potvarjati resnice? To je njuna odgovornost.
Ana Zarnik Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije
Novo na Metroplay: "Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del