Stojim na prehodu za pešce in čakam na zeleno luč. Na drugi strani ceste opazim, da se v enem od blokov odprejo vhodna vrata in iz bloka pogleda gospod.
Stoji med vrati in pogleduje zdaj na cesto, zdaj v notranjost bloka. Nato se obrne in dokončno stopi proti prehodu za pešce, tik za njim sledi gospa, predvidevam, da njegova žena. Oba sta stara tam malo čez šestdeset. Vidim, da on nekaj govori, a ga gospa ne sliši, saj ni obrnjen proti njej, ampak so oči strmo uprte v semafor. Ko gospa parkrat reče "Kaj", se je mož usmili in ji nameni pogled. A v tem trenutku se prižge zelena luč in kot da smo na tekmi, gospod pospeši korak in žena ga komaj dohaja. Najbrž nič poseben prizor, kajne?
Ko smo na sredi zebre šli drug mimo drugega, sem opazila, kako si me gospod ogleduje (bi rekla, da kar že malo neprimerno), v ženinem izrazu (pogleda nisem ujela, ker je bil uprt v tla) pa napor, da bo vsaj približno lahko ujela svojega 'hitrega' moža. "Le kako ga lovi že vsa leta, kako mora biti utrujena," sem pomislila.
Samospoštovanje je temelj za kakovostno življenje
Si predstavljate biti poročeni s partnerjem, ki je vedno nekaj korakov pred vami – pa naj bo to dobesedno, ko gresta na sprehod, ali pa v prenesenem pomenu, ko se kar on odloči namesto vas, kaj boste jedli v restavraciji, ali pa kupi vstopnice za kino, ne da bi vas vprašal, ali imate čas in ali vas ta film sploh zanima.
V takem zakonu ni spoštovanja in sčasoma partner, ki je zgolj sledilec, izgublja korak za korakom sebe do vsega bridkega konca, ko ostane le še senca samega sebe.
Kaj lahko sledilec naredi?
Prva možnost je, da ne naredi nič oziroma se sprijazni z vlogo žrtve in vse življenje to prenaša na tak ali drugačen način.
Druga možnost pa je, da preneha tako ravnati – da preneha sebe dajati na zadnje mesto, da se ponovno najde in da se postavi zase. Pa to ne pomeni le za področje partnerstva – tudi sicer se je treba v življenju postaviti zase: na delovnem mestu, v družbi prijateljev, v družini med sorodniki, v trgovini ...
Postaviti se zase pomeni:
- to, kar sem jaz, je meni vredno in pomembno, zato se ne bom spremenil/-a samo zato, ker je nekaj moderno/družbeno sprejemljivo itd. (npr. ne pijem kave, vsi sodelavci jo pijejo);
- moj čas je ravno tako dragocen kot od drugih ljudi – ko se v vrsti v trgovini gospa vrine pred mano, ji bom vljudno povedal/-a, da sem bil/-a jaz pred njo v vrsti;
- jasno postavim meje v odnosih, ki jih imam – pa ne zato, da bi me ločevale od drugih, temveč zato, da lahko ostanem to, kar sem in lahko tako več dam v odnos.
Samospoštovanje pomeni sprejemanje in razumevanje sebe takšnega, kot sem, z vsemi lastnostmi, potrebami in čustvenimi stanji. Z vsemi.
Postavljanje mej, odločiti se za situacije in stvari, ki nas navdihujejo, ter zavrniti tiste, ki nas ne – vse to so dejanja ljubezni do sebe. Seveda vse to delamo z občutkom do sebe in drugega (ne egoistično in brezsrčno). Če smo v odnosu, kjer se drugemu zdi, da z vsem tem kompliciramo in se po njegovem mnenju ne prepustimo toku dogajanja tako kot on/ona, potem nismo v odnosu s pravim človekom, saj ta ne sprejema naših mej, ne sprejema nas takšnih, kakršni smo. Le v odnosu, kjer smo lahko to, kar smo, bomo zadovoljni in izpopolnjeni ter le tak odnos bo lahko rastel in se razvijal skupaj z nami.
Napisala: Tinkara Filač, foto: osebni arhiv; v reviji Lisa
Novo na Metroplay: Pogumna Slovenka, ki je sledila svojim sanjam in preplula ocean | Mastercard® podkast navdiha z Borutom Pahorjem