Tesnoba ali anksioznost je ena od spremljevalk našega sodobnega življenja, ko človek sam sebe ne dohaja več. Ob pojavu depresije med ljudmi ji na drugem mestu sledi prav tesnoba.
To je nedoločen strah, ki se izraža v načinu razmišljanja, da se bo v prihodnosti nekaj slabega, morda celo katastrofalnega zgodilo, kar vpliva na čustva, telo in vedenje. Postane nas strah, v prsih čutimo pritisk, kot bi nam nekdo položil utež nanje, v grlu nas stiska, dihamo plitvo, hitro in brez prepone, boli nas glava. Misli so prežete s skrbmi in z negativizmom.
Otroci to zelo dobro čutijo
Številni starši mislijo, da otrok ne more vedeti, kaj se dogaja v njihovi glavi in v duševnem svetu. Pa ni res. Otroci to zelo dobro čutijo in bodo to tudi posredno pokazali, običajno z vedenjem. Kot da so detektorji razpoloženja staršev.
Kako pa je s tesnobnimi starši?
Ker je tesnoba pogostejša spremljevalka žensk kot moških, se bom osredotočila na mame. Mame svojo tesnobo izražajo z vedenjem doma in v službi, pa tudi pri starševstvu in vzgoji. Tesnobna mama je zelo v skrbeh za svojega otroka, ker jo je strah zanj. Tako bo za dojenčka pretirano skrbela v strahu, da ne bo lačen, da ne bo jokal, da bo čist in naspan.
Vendar bo zanj skrbela s tesnobo, kar bo dojenček začutil in njeno stisko izražal prek nemira in joka, nerednega ritma spanja, ne bo z navdušenjem pil materinega mleka.
Ta strah se lahko še bolj stopnjuje, ko gre otrok v svet, ko začne hoditi. Mama svet dojema kot kraj, poln nevarnosti, v katerem ti te pretijo na vsakem koraku, tako da nikomur ne moreš zaupati, pa tudi nesreča se lahko zgodi vsakič, ko sede za volan ali gre po nakupih.
S tem načinom doživljanja sveta bo vplivala tudi na otroka. Bala se bo zanj, ko se bo odplazil stran, ko se bo povzpel na igrala, plezal, tekel po klancu navzdol. Tako ga bo zaradi lastne stiske omejevala, opozarjala, da tja ne sme, ker bo padel in se udaril, naj pazi, kako pleza, teče, se premika.
Pogosto ga bo želela imeti v svoji bližini, na očeh, velikokrat ga bo poklicala k sebi in želela preveriti, ali je v redu. Ampak s tem želi v sebi umiriti strahove in tesnobo.
Ko bo otrok šel v šolo, jo bo skrbelo, ali je tam z njim vse v redu, ali se znajde med sošolci, kako se umiri pred testom, kako mu gre ustno preverjanje znanja. Lahko bo od njega zahtevala več, kot dejansko zmore. Pogosto ga bo klicala in preverjala, kako je.
Otrok bo mamino tesnobo že v predšolskem, še bolj opazno pa v šolskem obdobju izražal z nemirom.
Otrok bo tesnobo izražal navzven
Tako ne bo mogel sedeti pri miru, njegovo telo bo v stalnem gibanju in akciji, koncentracija bo slaba, pisanje in računanje površno. Jezil bo učitelje in motil pouk, lahko ga bodo sošolci zavrnili ali pa bo predstavljal razrednega klovna. Lahko pa bo postal tih, zadržan in neopazen, prevzel bo mamino tesnobo in jo ponotranjil.
Kot najstnik pa se bo zatekal v šport, kar je dobro, pa tudi v alkohol in droge, kar je seveda škodljivo. Svoje notranje stiske ne bo znal ubesediti in doumeti, da gre pravzaprav za mamino stisko, ki jo on odigrava. Z njo bo v stalnih konfliktih in bojih, hkrati pa se bo bal izzivov odraslosti in prihodnosti nasploh.
Tako bo kot mladi odrasli vedno bolj podoben mami, lahko bo razvil tesnobno motnjo ali fobije, lahko pa bo še vedno nemiren, hiperaktiven ali oboje. Po eni strani bo čutil tesnobo, jo blažil s tabletami, alkoholom, menjavo partnerjev ali pretirano in zadušljivo navezanostjo na enega partnerja, lahko pa se bo spuščal v adrenalinske športe in izbiral nevarne konjičke.
Kot pribito velja, da mora starš vedno najprej poskrbeti zase, da bo on dobro, ker posledično bodo dobro tudi njegovi otroci. Sem še posebej spada duševni svet staršev, saj bodo v nasprotnem primeru otroci dediči njihove obremenjene duševne dote.
Ana Zarnik Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije, redna kolumnistka v reviji Lisa
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
