To so stavki, ki jih ne bi smeli nikoli izreči otroku – in razlogi, zakaj

To so stavki, ki jih ne bi smeli nikoli izreči otroku – in razlogi, zakaj (foto: Profimedia) Profimedia
22. 7. 2021

Vemo, da je včasih težko, in stavek kar sam od sebe zleti iz ust, a vseeno se poskusite nadzorovati in si postavite meje. Strokovnjaki izpostavljajo nekaj stavkov, ki jih otroci ne bi smeli slišati.

»Ne jej tega, ker se boš zredil/a.«

Ali še huje: »Debel/a si!«

Ko gre za zdravo prehranjevanje otroka, je znanost jasna: osredotočite se na prednosti in dober okus zdrave hrane, ne na negativno označevanje, povezano z otrokovo težo.

Negativno označevanje ali celo sramotenje otroka zaradi njegove teže ne prinese rešitve.

Zadnje starši pogosto storijo tudi, ko so jezni ali frustrirani. »Vendar to izjemno negativno vpliva na razpoloženje, samopodobo in samospoštovanje otroka ter ruši tudi sam odnos,« pravi psihologinja Brittany N. Barber Garcia.

»Kako sem debel/a, nujno se moram lotiti diete.«

Na slab dan boste pri sebi videli vse negativno in se morda celo zmerjali z 'grdim debeluhom', toda za vašega otroka ste najlepša in najboljša oseba na svetu – in želi postati prav takšen kot ste vi.

Ko kritizirate svoje telo, ne očrnite le osebe, ki jo ima otrok neizmerno rad, učite ga takšnega odnosa tudi do svojega telesa, pravijo raziskovalci iz Notre Dame.

»Takoj nehaj jokati!«

Tega verjetno ne bi nikoli rekli odrasli osebi, ki joče. Je res? Zakaj torej otroku?

Pomembno je, da otroku dovolite pokazati svoja čustva in frustracije. Vedeti morajo, da je v redu, ko so srečni, in da je v redu tudi, če so kdaj žalostni, jezni ali karkoli že čutijo.

»To pa res ni taka reč!«

Morda se vam ne zdi pomembno, vendar je lahko zelo pomembno vašemu otroku. S tem, ko otroku rečete, da je nepomembno, ovržete njegove občutke. Otrok je tako razburjen zaradi prvotne zadeve, hkrati pa se sramuje in je v zadregi, ker ga je to tako razburilo.

»Takšni komentarji nikoli ne pomagajo – nikomur, ne otroku, ne odraslemu –, da bi se počutili bolje ali da bi se umirili,« razloži dr. Rebecca Schrag Hershberg, ustanoviteljica Little House Calls.

»Pomiri se že!«

Če bi se lahko, bi se verjetno že. Ko otroka nekaj močno razjezi, boste največ naredili, če boste sami ostali mirni.

Ne ujemite se v past in ne dvigujte glasu. »Bodite potrpežljivi in sprejmite njegova čustva,« pravi Denise Daniels, strokovnjakinja za starševstvo in razvoj otrok.

»Lenuh!«

Otroci niso leni. Za tem, da otrok ne more (do)končati oz. uresničiti, kar se od njega zahteva, pogosto leži globlji razlog.

»Starši s to izjavo napadejo otrokovo samozavest in samospoštovanje. In če smo čisto iskreni, označevanje z lenuhom ni nikogar nikoli motiviralo,« pravi psihologinja Stacy Haynes.

»Pohiti že!/Daj, obleci se že!«

Stavek, ki ga je mogoče slišati v večini družin, če ne kar vseh. Vendar se, ne glede na to, kolikokrat ga ponovite, čisto nič ne spremeni. Drži?

»Otrok ni nič hitrejši, le bolj pod stresom je,« pravi psihologinja Ariel Kornblum. »Bolje je natančno določiti, kaj se mora v nadaljevanju zgoditi.«

»Zakaj moram vsako stvar ponoviti stokrat?!«

Če morate nekaj v nedogled ponavljati, razmislite o svoji komunikacijski strategiji.

Pritoževanje ne deluje – ker otrok posluša zelo selektivno in vas bo kaj hitro 'izključil'. Namesto tega poskusite postavljati odprta vprašanja, da boste prišli do odgovora, kaj se v resnici dogaja.

»Tako velikih fantov/punc ni strah.«

»Vsi otroci se lahko prestrašijo ali se nečesa bojijo, ne glede na starost,« pravi dr. Daniels. S tem le zavračate otrokove občutke in jih ne upoštevate, otrok se bo počutil, kot da ga nihče ne posluša in ne sliši.

»Obnašaš se kot dojenček!«

Od otroka ne morete pričakovati, da se bo obnašal kot odrasel – ker NI odrasel.

»Če se otrok obnaša otročje, še enkrat preverite situacijo. Pogosto se vrnejo k starim vedenjskim vzorcem, ko so nervozni, anksiozni ali prestrašeni. Namesto da jih osramotite, poslušajte,« svetuje dr. Daniels.

»Ne bodi tako sebičen/a in zahteven/a.«

Za otroka je to boleče in ko to stalno posluša, se nauči zanikati svoje potrebe. In sebe.

»Večina ljudi se v otroštvu izgubi in preživi preostanek svojega življenja v iskanju svojega bistva, sebe. Kar se tu v resnici dogaja: starševske zmogljivosti so omejene in zato se mora otrok postaviti na stran, da bo ustrezal njihovim potrebam.«

»Razočaral/a si me!«

Te besede otrok najpogosteje sliši v trenutku, ko se že tako ne počuti dobro. »S tem, ko želite nanj preložiti odgovornost za svoje razočaranje, samo krepite otrokovo bolečino,« pravi Lisa Cavallaro, avtorica knjige No More Drama: How to Make Peace With Your Defiant Kid.

»Zaradi tebe sem zelo žalosten/a«

Otrok ni odgovoren za čustveno stanje staršev. Starši so tisti, ki so odgovorni za dobrobit otroka in ne obratno.

»Čeprav je pomembno, da otrok razume, da tudi njihovo vedenje vpliva na druge ljudi, od otrok ne smemo zahtevati, da delujejo na določen način zaradi tega, ker se počutijo odgovorne za čustveno počutje svojih staršev.«

»Ne delaj tega!«

Na žalost te besede ne bodo spodbudile želenega vedenja. Vedno se je bolje osredotočiti na učenje primernega vedenja.

Na primer: namesto da ponavljate, 'ne tepi svojega brata', poskusite pokazati, kako smo lahko z rokami nežni, ko demonstrirate božanje ali objamete.

»Bolje zate, da takoj narediš, kar sem ti rekel/a!«

Vedno si vzemite čas in razložite otroku, zakaj ga prosite, naj naredi ali ne naredi določeno stvar. Vzelo vam bo dobro minuto in otrok bo bolj verjetno nalogo izpolnil, če bo vedel, zakaj jo mora.

»Če takoj ne nehaš, gremo nazaj domov/(ti) ne bom/ti bom vzel/a …«

Takšne in drugačne grožnje so zelo pogoste tehnike discipliniranja. »Vendar, ko starš postavi takšno mejo, mora slediti izvršitev, zato ne grozite, če tega v resnici niste pripravljeni narediti. Ko denimo otroku na poti na morje zagrozite, da se boste vrnili domov,« pravi strokovnjakinja.

»Postavljanje takšnih groženj in neizvršitev lahko pravzaprav poslabša že tako neprimerno vedenje.«

»Tako bo, kot bom jaz rekel/a!«

To ima lahko ravno nasproten učinek, pravi raziskava, objavljena v Journal of Adolescence.

Študija je pokazala, da avtoritativni starši pogosteje vzgojijo nespoštljive, prestopniške otroke, ki star[ev pravzaprav ne vidijo kot avtoriteto, v primerjavi s starši, ki poslušajo svoje otroke in si pridobijo njihovo spoštovanje in zaupanje.

»Dokler živiš pod mojo streho, bo tako, kot bom jaz rekel/a, sicer lahko greš!«

Če je kakšen stavek, ki ste ga slišali v času odraščanja, je to zagotovo ta. Drži?

»Grožnja, da boste otroka vrgli iz hiše, je zelo slaba ideja iz več razlogov,« pravi Poncher. »S tem boste ali prestrašili otroka in ga zaznamovali tudi čustveno, ali pa bo otrok rekel 'V redu!' in počakal na prvo priložnost, da odide. Starši se v bistvu odrečejo svoji odgovornosti, ko izrečejo take stvari. Po mojih izkušnjah je ta izjava pogosto prazna grožnja, ki so jo starši redko pripravljeni izvršiti – zakaj bi potem sploh rekli kaj takega?«

»Sovražim ko … (dodajte slabo vedenje)«

»Starši morda mislijo, da je ta kritika neškodljiva, toda tisto, kar otrok največkrat presliši, je, 'kdaj', in namesto tega sliši le 'sovražim te',« pravi Crystal Rice, terapevtka in socialna delavka.

»Sram naj te bo!«

Sram je pojem, ki ga mlajši otroci še ne razumejo. Ko jim rečete, da bi jih moralo biti sram, je vse, kar slišijo, da sta mama in/ali oče jezna nanj, a ne ve zakaj.

Kar je še huje, sramotenje lahko pripelje do tega, da postanejo starejši otroci bolj izzivalni in agresivnejši, je pokazala študija, objavljena na univerzi v Michiganu.

»Uh! Prav takšen/a si kot oče/mama!«

»To bi bilo v redu, če bi šlo za nekaj pozitivnega. Vendar ne gre. Največkrat se ta izraz uporablja, ko gre za vedenje, ki ga eden od staršev ne odobrava pri drugemu staršu,« pravijo psiholog.

»S tem otroku ne sporočate le, da zavračate njega, ampak tudi drugega starša, s čimer razdvajate in otrok se je prisiljen identificirati ali izbrati stran, ki bo ugajala določenemu staršu.«

»Sem ti rekel/a!«

»Takšno bahanje – s tem, kaj vemo – otroku nikoli ne koristi. Otrok se uči iz lastnik napak. Tako kot se tudi mi,« pravi Lisa Cavallaro.

»Vem, da nisi hotel/a udariti svoje sestre.«

No, v resnici jo je. »Ko smo jezni na osebo, je lahko udarec nagonska reakcija in v tistem trenutku celo dobro dene,« pravi psihologinja Rebecca Schrag Hershberg.

»Kot starši moramo otroka naučiti veščin, kot je, kako nadzorovati svoje reakcije in kako se spoprijeti z močnimi čustvi ter si jih tudi priznati.«

»Želim si, da bi bil/a bolj kot … (vstavite ime drugega otroka)«

»Vsak otrok ima svoje dvome in kreposti, ki so zanj edinstveni. Otrok ne bi smeli primerjati z drugimi, temveč jih opomniti, da obstajajo razlike (kar je človeško),« pravi dr. Kornblum.

Ali pa: »Zakaj nisi kot tvoja sestra/brat.«

To je lahko precej škodljivo in pogosto se zgodi, da se otrok odtuji od svojih bratov in sester, pravi strokovnjakinja. »Starši morajo priznati in sprejeti idejo, da je vsak otrok drugačen, tudi če jih vzgajate enako in v istem okolju.«

»To preprosto ni dovolj dobro.«

Ko otroku rečete, da nekaj ni storil dovolj dobro, otrok v resnici sliši 'nisem dovolj dober', je pokazala raziskava, objavljena v Journal of Family Issues.

Morda mislite, da s tem, ko ste kritični in zahtevni, postavljate visoke standarde, vendar raziskovalci pravijo, da se zaradi njih otroci počutijo manj vredne in izgubijo samozavest. Otroku se zdi, da vam je nemogoče ugoditi.

»Naj ti pomagam pri tem …«

Učenje izražanja želja in potreb je ena najbolj kritičnih veščin, ki se jih nauči otrok. Ko starši prevzemajo to vlogo (si prilaščajo situacijo), odvzamejo priložnost, da bi se otrok učil prositi za pomoč, pravi psihologinja Ariel Kornblum.

»Ti si moj popolni angel.«

Tudi postavljanje takšnih pričakovanj – popolnost – ,  pa čeprav niste povsem resni, lahko škodujejo otrokovi samozavesti in zato je manj verjetno, da bo tvegal in preizkušal nove stvari. Zaradi strahu pred neuspehom, pravi raziskava, objavljena v publikaciji Psychological Science.

»Tako pameten/a si.«

Na videz lepa in neškodljiva pohvala, a če se jo uporablja prepogosto oz. se uporablja izključno to, s tem učite otroka, da je nadarjen in ni odvisen od trdega dela.

Nekateri otroci se bodo zato začeli izogibati situacijam, za katere niso prepričani, da bodo uspeli, saj jih kljub vsemu skrbi, da se jih ne bo dojemalo kot pametne, pravi Gunn.

Boljša alternativa? Spodbuda, kot je denimo: »Zelo si se potrudil/a in uspelo ti je!«

»Si veliko bolj sposoben kot … (vstavite ime drugega otroka)«

Otroci, katerih starši mislijo, da so božji dar svetu, imajo tendenco zasenčiti svoje vrstnike – v narcizmu,« pravi Brad Bushman, profesor komunikacije in psihologije na univerzi Ohio.

»Otroci verjamejo, ko jim starši rečejo, da so bolj posebni od drugih. To morda ne bo dobro zanje ali za družbo.«

»Super si to naredil/a.«

»Ta izraz je postal tako pogosto uporabljen, tudi ko otrok nalogo opravi povprečno, da je izgubil svoj pomen in rezultat tega je, da otrok postane odvisen od takšnih potrditev staršev.

Popolna prisotnost in opazovanje otroka bo imelo večji učinek na otrokovo samozavest kot nenehno ponavljanje prazne fraze 'super si naredila/a' ali 'tako se dela!', pravi Sarah Baldwin, pedagoginja in avtorica knjige Nurturing Children and Families.

»Poglej, tako se naredi/Ne dela se tako, pridi sem, ti bom pokazal/a.«

Težko se je upreti, ko vidite, da se otrok z nečim muči ali (po vašem) mnenju ne dela prav, vendar je tudi to proces učenja. In otrok potrebuje čas.

Če boste vedno prevzemali vajeti, to ne bo pomagalo pri učenju. »Poleg tega to otroku sporoča, 'jaz tega ne zmorem, le odrasli vedo, kako se naredi'. S čimer pravzaprav spodkopavate otrokovo samozavest,« pravi dr. Tovah Klein, direktor centra za razvoj dojenčkov in otrok.

»Pa kaj je narobe s tabo?!«

Če bi otroka ogovorili v sočutnem tonu, je to povsem v redu. Težave se lahko pojavijo, če stavek izrečete v jezi ali ste nejevoljni.

»Ko oseba, ki ji otrok zaupa – in od katere je odvisen –, nakaže, da je z otrokom nekaj 'narobe', bo otrok to ponotranjil in verjel. Spraševal se bo, kaj je narobe z njim – a ne bo mogel najti odgovora,« pojasnjuje dr. Karyl McBride, zakonska in družinska terapevtka.

»Lahko se bo zanašal na svoje omejene življenjske izkušnje in znanje in zelo verjetno bo našel nekaj, kar je 'narobe' in to ima lahko dolgoročne posledice. Včasih bo to nekaj precej splošnega, kot denimo 'nisem dovolj dober' ali 'ali sem slaba oseba'. Opustitev tovrstnih ponotranjenih sporočil lahko traja celo življenje, tudi s pomočjo terapije,« še dodaja.

»Ne vem, kako bomo ta mesec poravnali vse račune.«

Ste v finančni stiski? Potrudite se po najboljših močeh in tega ne prenašajte na otroka. »Otroku ne dajajte preveč informacij, povezanih s financami,« pravi dr. Brad Klontz, klinični psiholog. »Ne smemo jih vpletati v stvari, kjer so nemočni. Takšno breme bo otroka vznemirilo.«

»Nikoli se ne boš spremenil/a.«

Na splošno se izogibajte uporabi besed, kot so 'vedno' in 'nikoli', ko se pogovarjate z otrokom, saj lahko mislijo, da so brezupni.

»Odrasli radi uporabijo 'nikoli ne boš', 'ne moreš', 'vedno',« pravi dr. Daniel Patterson, ki je svoje življenje posvetil izobraževanju in najstnikom. »Vendar izjave, kot je ta, otroka postavi v 'škatlo' negativnosti.

»Vaja dela mojstra!«

Seveda ne želite otroka odvrniti od tega, da bi se potrudil, toda z recitiranjem tega priljubljenega reka, lahko ustvarjate velik pritisk.

»S tem sporočate, če narediš napako, se nisi dovolj močno potrudil. Videl sem že otroke, ki so krivili sebe in se spraševali, 'Kaj je narobe z mano? Vadim, vadim, vadim, pa še vedno nisem najboljši',« pravi dr. Joel Fish.

»Ne bodi tako občutljiv/a!«

»To je pogosto vedenje neljubečih in nenaklonjenih staršev, saj odgovornost in krivdo z njihovega vedenja preusmeri na otrokovo domnevno pomanjkljivost. Otrok nima samozavesti, da bi nasprotoval tej izjavi in bo domneval, da je naredil nekaj narobe. Verjel bo, da je njegova občutljivost težava in to lahko vodi do nezaupanja tako v svoje občutke kot dojemanje,« pojasnjuje strokovnjakinja.

»Zelo škodljivo je, ker otrok prejme številne lekcije, na primer: 'To, kar čutiš, ne pomeni nič ne meni ne komurkoli drugemu.' In 'Tvoja krivda je, ker je nekaj narobe s tabo'.«

»Vse naredim zate!/Oče/mama je vse to naredil/a zate!«

»Prvič, to preprosto ni res. Drugič, ena najbolj škodljivih stvari za otroka je 'neživljeno' življenje staršev. In kot zadnje, to otroku odvzame možnost izražanja svoje bolečine ali jeze. Misli si, če sta mama in oče nesebična in vse naredita zame, potem ne morem biti jezen nanju. Problem sem zagotovo jaz,« pravi dr. Brad M. Reedy, ustanovitelj Evoke Therapy programov.

»Si prepričan/a, da boš zmogel/a?«

Zaščitniški starši želijo le dobro, ko skušajo otroke zaščitit pred vsem slabim. Toda z nenehnim spraševanjem in izražanjem dvomov o otrokovih odločitvah dajete občutek, da menite, da otrok ni dovolj pameten ali sposoben poskusiti kaj novega, kaže študija, ki so jo opravili na univerzi Granada.

Naredite to dovolj pogosto in vaš otrok bo morda razvil 'sindrom Petra Pana' – strah ga bo odrasti.

»Res si neumen/a!«

Starši slabšalna imena pogosto uporabijo v jezi, ko so frustrirani – toda ko je beseda enkrat izrečena, otrok navadno blokira vse ostalo, kar ste mu povedali, in si zapomni samo ta izraz, pravi psihologinja Brittany N. Barber Garcia.

»To ne bo negativno vplivalo le na otrokovo razpoloženje, samopodobo in samozavest, ampak lahko spodkopava tudi vaš odnos in zmanjša verjetnost, da bo otrok naredil tisto, kar želite.«

»Sovražim matematiko, vedno sem imel/a težave z njo!«

»Pogosto ne razmišljamo o tem, kako pomembno [naši] lastni pogledi in odnos vplivajo na akademske dosežke otrok,« pravi profesor psihologije.

»Vendar smo ugotovili, da če starš govori 'Ne maram matematike.' ali 'To me spravlja ob živce!', otroci sprejemajo ta sporočila in to vpliva na njihov uspeh.«

»Mami ne joče, vse je v redu.«

Morda menite, da tako zaščitite svojega otroka. A tudi če si nadenete masko, otroci vidijo in prestraši jih, pravi študija, objavljena v Personality and Social Psychology Bulletin.

Zaradi skrivanja negativnih čustev in pretvarjanja pa se ne počutite slabo samo vi, to je slabo tudi za vaš odnos z otrokom. Ni jim treba povedati vsega, kar je narobe, vendar jim s priznavanjem lastnih čustev pokažete, da ni nič narobe, če se počuti tako.

Prirejeno po: 60 Things You Should Never, Ever Say to Your Kids

Preverite še:

Ali pa: