25 budističnih modrosti za mir v vaši duši
25 budističnih modrosti za mir v vaši duši
10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
6 znakov, da ste izjemno občutljiva duša
6 znakov, da ste izjemno občutljiva duša

Zakaj pohvala včasih naredi več škode kot koristi

Zakaj pohvala včasih naredi več škode kot koristi (foto: Profimedia) Profimedia
16. 8. 2017 Vir: Jana

V času nenehnih sprememb, novosti, negotovosti in hitrega ritma življenja se nam lahko zdi, da nismo zmožni veliko spremeniti. Vendar ne smemo pozabiti, da lahko spreminjamo predvsem sebe.

Ko slišimo besedi preobremenjenost in izgorelost, najprej pomislimo na kontekst dela in drugih obveznosti. Ta je v resnici veliko širši. Dotika se tudi družbe, medijev, medosebnih odnosov, predvsem pa komunikacije in področja osebnostne rasti.

Vlaganje časa vase in v našo osebnostno rast nam pomaga pri razvoju osebnostne čvrstosti, to pa pomeni lažje spopadanje z izzivi in obremenitvami, ki nam jih prinaša vsakdan.

Obremenitve bodo vedno prisotne, kako bomo gledali nanje, pa ključno vpliva na naše spoprijemanje z njimi. Poznavanje in sprejemanje svojih meja delovanja, čas zase, počitek, sproščanje in zdrav življenjski slog nam v času 'kaosa' omogočajo ohranjanje fizičnega in duševnega zdravja.

Kakšne so psihične lastnosti Slovencev

Psiholog Janek Musek se je že pred približno 20 leti ukvarjal z vprašanjem, kakšne so psihične lastnosti Slovencev. Ugotovil je, da je povprečen Slovenec bolj nagnjen k introvertiranosti, kar pomeni, da smo bolj zaprti vase, bolj tihi, energijo usmerjamo vase namesto v okolje, poleg tega pa smo izjemno delavni in storilnostno naravnani. Ob vsem tem smo nagnjeni tudi k nevroticizmu, torej čustveni nestabilnosti in zaskrbljenosti. Povprečen Slovenec veliko premleva, bolj je nagnjen k doživljanju neprijetnih čustev.

Osebnostne lastnosti seveda vplivajo na to, kako se spopadamo s stresom in obremenitvami v življenju. Obstaja namreč razlika, ali bomo na stresorje gledali kot na izziv ali kot na grožnjo. Če v spremembah in nalogah v okolju konstantno vidimo določeno grožnjo, potem se lahko znajdemo v stanju kroničnega stresa. Kronična izpostavljenost stresorjem in neučinkovito spoprijemanje z njimi pa lahko pripelje do

  • izgorelosti,
  • izgube imunske odpornosti,
  • psihosomatskih težav in
  • slabšega zadovoljstva z življenjem.
Kaj to točno pomeni?

Kadar smo konstantno v pogonu, se lahko začnemo vesti kot roboti in nismo v stiku s tem, kar sploh počnemo. Od 70 do 80 odstotkov svojega dneva preživimo izgubljeni v svojih mislih, ne opazimo, kaj se dogaja v nas, občutek imamo, da gre življenje kar mimo nas.

Problem nastane, če se ne ustavimo, ker ne dobimo tistega odmora, ki nam da čas za razmislek o tem, kaj se dogaja in kaj počnemo. Posledica tega se kaže v našem počutju, saj postanemo razdražljivi, utrujeni, nenaspani, pojavijo se glavoboli, bolečine v ramenih in križu, pogosti so napadi tesnobe in depresivna občutja, včasih tudi napadi joka.

Kaj narediti? Zakaj pustimo, da se to dogaja?

Psihologinja dr. Nataša Dernovšček Hafner in zdravnika Klemen Rebolj in Vilijem Ščuka, poudarjajo, da nas telo opozori na to, da izgubljamo ravnovesje. Telo nam pošilja sporočila, vendar ga mi ne slišimo oziroma ga nočemo poslušati.

Normalno je, da se moramo spočiti, če je telo utrujeno. Če telo ni spočito, tudi glava ne bo v redu delala. Glavna misel je ta, da si dovolimo biti tako pogumni, da poslušamo, kaj nam telo pravi in se na podlagi tega odločimo, kaj bomo naredili oziroma kako bomo kaj naredili.

Pohvala včasih naredi več škode kot koristi

Če osebnostne lastnosti povežemo še z vzgojo, lahko rečemo, da nas je bila večina vzgojena tako, da starši otroke pohvalijo, ko otroci naredijo nekaj dobrega. V primeru, da smo takim sporočilom izpostavljeni dlje časa, lahko nastane vzorec: če nekaj naredim dobro in če sem uspešen, to pomeni, da sem nekaj vreden.

Če se ta vzorec nenehno ponavlja, potem ostane v nas tudi v odraslosti in tako delujemo, dokler lahko. Izpolnjujemo pričakovanja, ki jih imajo drugi do nas, vsem hočemo ugoditi, kar seveda ne gre.

Zato ima tudi veliko ljudi težavo reči ne, ker se jim zdi, kot da se to ne spodobi in da je to nekaj slabega. Ta težnja, da bi vsem ugodili, da bi dosegli standard in pričakovanja, nas spravlja v konstanten pogon. V primeru nižje samopodobe tega posameznika, torej če si ne zaupa in ne verjame vase, lahko išče potrditve, da je okej, od drugih ljudi. To pa seveda ni zdravo.

Kaj pa takrat, ko nekaj ne naredimo v redu in ko te potrditve drugih ni? Pojavijo se občutki, da nismo dovolj dobri, da nismo kompetentni, da smo slabi ljudje in da nismo ničesar vredni, kar se hitro prelevi v izgubo volje in depresivna stanja.

Nerealistični standardi, ki jih poskušamo doseči

Psiholog Matic Munc poudarja, da smo v trenutnem obdobju glede na zgodovino človeka informacijsko obremenjeni, hkrati pa najbolj odtujeni do zdaj. Izpostavljeni smo številnim informacijam, ki do nas nenehno prihajajo, pa naj bo to prek Facebooka, medijev, glasbe ali drugih prenosnikov. Čim pridemo v stik z informacijami, pridemo v stik tudi s subtilnimi pričakovanji in standardi, ki so v informacijah skriti.

Munc je na eno od svojih predavaj prinesel klasično žensko revijo in iz nje strgal vsa reklamna sporočila, vse članke, ki bralcem mimogrede postavljajo standarde lepote, uspeha in bogastva. Izkazalo se je, da je bilo v samo tej reviji več kot 80 odstotkov tovrstnih sporočil.

Neujemanje med tem, »kdo bi jaz morala biti« in tem, »kdo sem«, vodi v praznino, zaradi katere se sprašujemo, kdo smo in ali smo sploh kaj vredni. Primerjamo se z drugimi, ki imajo več od nas.

Nekaj o sreči

Potem je tukaj še sreča. Vsi iščemo srečo. Socialna omrežja imajo pri tem zelo močan vpliv na naše zaznavanje življenja drugih, saj so na Facebooku in Instagramu objavljene večinoma samo pozitivne izkušnje ljudi. Aljoša Bagola, kreativni direktor oglaševalske agencije, je povedal, da je Facebook obljubljena dežela, kjer so vsi srečni. Tam so same dobre stvari: najboljša frizura, najboljša potovanja, najboljša doživetja. Ampak v resnici gre za zgolj klavrn odraz, kar nam manjka v resničnem življenju.

Seveda obstaja velik del življenja vseh teh navidezno srečnih ljudi ni objavljen na socialnih omrežjih. Nihče ne bo objavil in naznanil, da je imel čisto povprečen dan, saj to preprosto ni več »dovolj dobro«. Nenehna izpostavljenost pozitivnim vidikom življenja drugih ljudi nam zbuja občutke, da sami nismo dovolj dobri in zanimivi. Včasih se lahko počutimo tudi krive, če imamo slab dan in če se ne počutimo dobro.

Tukaj se pozna vpliv družbe, ki pravi, da več imaš, bolj si srečen. Vendar ni čisto tako. Sreča nikoli ne sme biti cilj, da nekaj počnemo. Sreča je stranski produkt tega, da se vedemo v skladu s stvarmi, ki so nam pomembne. Če nam je pomembna družina, moramo najti čas za družino. Če se vedemo v skladu z lastnimi željami in interesi, bo sreča sama od sebe prišla. Če se ne bomo poslušali in upoštevali lastnih prioritet in vrednot, dolgoročno ne bomo zadovoljni. Če konstantno delamo to, kar nam naroči nekdo drug in se s tem ne poistovetimo, ne bomo srečni, tudi če si lahko na koncu privoščimo dober avto.

Kaj je rešitev?

Ustaviti se moramo!

Ko vidimo neko informacijo, moramo poskusiti narediti korak nazaj in premisliti, kaj nam ta informacija sporoča. Kaj mi ta slika sporoča? Ali je to realno? Bodimo kritični. Treba je razmisliti, kaj je v ozadju.

Ali lahko izgorimo od dela, ki nam je všeč?

Odgovor je: Čudovito je, če imamo delo, ki nas veseli in nam ne daje občutka, da smo v službi, vendar je vseeno treba imeti še eno dejavnost, na primer šport, ki nam pomaga, da se odklopimo. Če smo v zanosu predolgo časa, hitreje izgubimo stik s seboj. Pomemben je odklop ne glede na to, kaj delamo, saj potrebujemo čas za reflektiranje. Razmisliti moramo, kaj počnemo, se spremljati, ali je to v redu ali ne, in na podlagi tega sprejemati odločitve. Če pa gre vse to mimo nas, nas povozi in posledice so enako katastrofalne.

Odgovor torej leži v tem, da moramo najti pot, ki nam pomaga, da pridemo v stik s samim seboj. Ko smo v stiku s samim seboj, namreč vemo, kaj so naše vrednote, in si lahko zagotovimo, da jim namenimo nekaj časa v tednu.

Vprašati se moramo, zakaj počnemo določene stvari? Kaj to pomeni za nas? Kaj je v ozadju? Če v delu iščemo svojo vrednost, se moramo s tem drugače spoprijeti.

Pogovor je najboljša preventiva, da se pogovarjaš o tem, kar se ti dogaja, z ljudmi, ki so ti blizu.

Patricija Fašalek

Preberite še:

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri