Človek se v življenju večkrat zaljubi. Začne se zgodaj – kmalu po tem, ko odkrije, da nasprotni spol obstaja, nekje okrog petega leta. In tega mali ne skriva: "Všeč mi je Maša iz naše skupine. Ona je moja punca, veš? "
Všečnosti otroci ne skrivajo tudi pozneje, v osnovni šoli. Simpatije najdejo med sošolci in sošolkami, pri urah klavirja in francoščine, na atletskih treningih, za sosednjimi vrati v bloku. In ko se najstnik zaljubi, je to najboljša stvar na svetu. Vse se začne vrteti okoli ljubljene osebe in nič ni pomembneje od tega, da te ta opazi, in tega, kako te pozdravi, pogleda, objame ali poljubi.
In prav v mladostniških letih mladostniki izkusijo vso lepoto in bolečino ljubezni. Zaljubljenost, nežnost, predanost, pripadnost, ko ne moreš jesti in spati, ko šola ni tako zelo pomembna, ko se stokrat na dan pogledaš v ogledalo samo zato, da se prepričaš, ali je vsak las na svojem mestu, ali si sprejemljivo lepa zanj. Ter jeza na mamo, ki vsega tega pač ne razume, ker je danes drugače, kot je bilo takrat, ko je bila ona mlada.
Na drugi strani pa prav ta ista ljubezen lahko povzroči bolečino, prizadetost, razočaranje in žalost. Nič ne boli bolj kot spoznanje, da te je fant zapustil in si našel drugo punco. Počutiš se prevarano, izigrano, zavrženo, osamljeno. Mlad človek ima občutek, da se mu je sesul ves svet in da nikoli več ne bo našel tako dobre osebe, kot je bil on, ona. Se še spomnimo, kako je bilo nam v teh letih?
Pomembna je intenzivnost občutkov
Kako globoko se ljubezni, pa naj bodo mladostniške ali ljubezni zgodnje odraslosti in zrele odraslosti, zapišejo v nas, je odvisno od intenzivnosti občutkov, ki smo jih čutili, doživljali ob ljubljeni osebi.
Vsekakor se za vedno shranijo v naše možgane, in ko se znova zaljubimo, se nekoč doživeti občutki spet prebudijo v vsej svoji moči.
Lahko gremo celo tako daleč in potegnemo vzporednico z najzgodnejšo dobo človeka, ko je bil še dojenček in ga je mama negovala in v njem zbujala občutke nežnosti, topline, ljubezni in sprejetosti, ki so se shranili v možgane in se jih pozneje človek ne zaveda, se pa prebudijo prav na osnovi in v zaljubljenosti: "Kako se me moj dragi dotakne? Kako me poljubi? Kako mi gre s prsti skozi lase? Kakšen telesni stik mi prija in kakšen ne? "
Bivši partnerji so zapisani v nas
Prijateljica mi je dejala: "Napiši še kaj o bivših. Kako je s tem? " Dejstvo je, da so bivši partnerji zapisani v nas, v naših možganskih celicah: naš odnos z njimi, občutki, ki smo jih čutili ob njih, telesni stiki in vse tisto, kar nas je privlačilo na njih.
Največkrat se ne spominjamo, kako in zakaj smo se razšli z njimi, ampak se spomnimo občutkov, ki so jih pustili v nas. So bili nežni, so se nas dotaknili na svojstven način, so bili kdaj grobi z nami? Smo se ob njih sprostili, nasmejali? Smo čutili napetost, nam je bilo nevzdržno?
Tako se v spomin shrani prav čustveni del odnosa (ker je močnejši), miselni pa sčasoma zbledi, zato se ljudje ne spomnijo, kolikokrat sta se s partnerjem prepirala, zakaj, kaj ju je pripeljalo do tega, da sta se razšla, ostanejo pa občutki ob teh prepirih: "Bilo mi je grozno. Počutila sem se nemočno, osamljeno, bilo me je strah, da me bo zapustil. "
Je pa pogovor o bivšem ali bivši vedno občutljiva tema. In koliko se ženska počuti krivo, če svoje misli o bivšem zamolči, in koliko šele, če jih pove na glas? Če se zavedamo, da so bivši zapisani v nas in jih s tipko "izbriši" ne moremo preprosto izbrisati iz naših glav in da je čas med nami in bivšimi partnerji minil, ker odnos ni dobro funkcioniral, ter da imamo zdaj ob sebi nekoga, ki nas ljubi, spoštuje in razume ali vsaj posluša razumeti, in da se imamo ob njem fantastično, potem pogovori tudi o takšni temi, kot so bivši in bivše, ne bo povzročil težav.
Ana Zarnik Horvat, spec. zakonske in družinske terapije
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
