Na teku pod visokimi himalajskimi vrhovi, imenovanem Everest Trail Race, je prepričljivo zmagala. »Vse se mi je poklopilo,« je povedala.
V nepalski Himalaji je pod najvišjo goro sveta, Mount Everestom, sredi novembra potekalo tekmovanje, o katerem je v Sloveniji do takrat slišala le peščica ljudi.
Po koncu se je zanj bliskovito razvedelo po zaslugi Andreje Sterle Podobnik, ki so jo mediji poimenovali kar 'himalajska princesa', na sprejemu v Starem trgu pri Ložu, od koder je doma, pa jo je ob vrnitvi sprejela velika množica domačinov, ponosnih na svojo krajanko.
Podobnikova je na šestdnevnem teku, na katerem so morali nastopajoči opraviti s približno 160 kilometri na nadmorski višini med dva- in štiri tisoč metri ter premagati skupno dobrih 29 višinskih kilometrov, prepričljivo zmagala. Njen skupni čas je znašal malce manj kot 31 ur, s čimer je za več kot tri ure premagala favorizirano Britanko Jennifer Hill, premoč pa ji je moralo priznati tudi večina moških ‒ od nje je bilo hitrejših le devet tekačev.
Pri čemer je treba povedati, da je 40-letna Podobnikova, v nasprotju s številnimi tekmicami, daleč od poklicnega ukvarjanja s športom. Je lastnica cerkniškega podjetja Andifit, ki se ukvarja s kozmetičnimi storitvami, žena in mati dveh otrok.
Družina in sodelavci
»Potrebna je res dobra organizacija,« odgovarja na vprašanje, kako ji je uspelo uskladiti družinsko in poklicno življenje z leto dni trajajočimi pripravami na tekmovanje. »In pa seveda družina, brez njene pomoči ne bi šlo. Pri nas smo vsi športniki, zato drug drugega razumemo. Moj mož je prav tako tekač, hčerka trenira pri postojnskem atletskem klubu, sin, ki ima 19 let, je kolesar, dolgo je tekmoval v downhilu, zdaj pa se kolesarstvom ukvarja ljubiteljsko.«
Ne pozabi niti na svoje sodelavke, ki so ji v tem času stale ob strani. »Res so izjemne,« pravi. »Sem se pa trudila trenirati tako, da sta služba in družina čim manj trpeli. Večino treninga sem zato opravila zelo zgodaj. Če sem šla na Triglav, sem startala ob treh in bila ob desetih, enajstih že v službi, če sem šla tri-, štiri- ali petkrat na Slivnico, sem startala pozneje, okoli sedmih, in bila na delovnem mestu pred dvanajsto.«
Na nastop se je pripravljala zelo sistematično, tudi s posebnimi dihalnimi vajami, ki so ji pomagale na veliki nadmorski višini, kjer je zrak redkejši. »Po vodstvom Barbare Tanze, ki ima v Cerknici studio za optimalno rabo glasu, sem vadila tehniko dihanja s prsnim košem. To mi omogoča popolno izrabljanje pljučne kapacitete, saj s takim dihanjem ne izgubljaš energije po nepotrebnem. V neoptimalnih razmerah, kakršne so na nadmorski višini, kjer smo tekmovali, ne da bi se imela pred tem čas aklimatizirati, mi je to res pomagalo. To tehniko, odkar sem se je naučila, uporabljam tudi pri običajnem teku.«
Predana športu
Andreja, ki je diplomirala na ljubljanski ekonomski fakulteti, pozneje pa še magistrirala na Fakulteti za menedžment v Kopru, brez dvoma sodi med ljudi, ki jim energije ne manjka. Da je bilo njeno življenje od otroštva prežeto s športom, ne preseneča. Najprej je trenirala biatlon, pozneje jo je navdušilo kolo. Že zelo dolgo tudi vodi skupinske vadbe in se zadnjih 15, 20 let navdušuje nad tekom. Pravi, da se tako spočije od napornega življenjskega ritma in ob tem rešuje težave, ki se ji zastavljajo.
V teku že dolgo in z veseljem tudi tekmuje. »Nastopam na vseh razdaljah, daljših od pet kilometrov, udeležujem se gorskih tekov, maratonov in tudi tekov na razdaljah, ki so daljše od maratonske. Pred tem tekmovanjem je bil moj najdaljši nastop na Maratonu štirih občin, kjer sem nastopila na 110 kilometrov.«
A v njenem življenju je bilo tudi obdobje, ko ni prekipevala od energije. Pred nekaj leti je bila pogosto brez nje in imela tudi težave s slabokrvnostjo. »Ko so mi ugotovili intoleranco na gluten in laktozo, sem prilagodila prehrano in od takrat nimam nobenih težav več.«
Srce v grlu
A prav s prehrano bi lahko imela resne težave na tekmi svojega življenja. V Nepalu je namreč nekajkrat morala jesti običajen kruh, ki ga njeno telo ni več navajeno. Vendar se je vse izšlo brez resnejših težav; pravi, da se človek, ko nima druge izbire, pač prilagodi.
Zato pa težav ni manjkalo na tekmovanju. »Bila sem utrujena že od potovanja, nato pa sem bila v povprečju na progi okoli pet ur na dan, veliko je bilo spustov in klancev ... Spali smo v šotorih, ki jih je pripravil organizator, ponoči je bilo mraz, zaradi nadmorske višine te boli glava, imaš vrtoglavico in težave z dihanjem, spiš slabo, zjutraj pa moraš ob petih vstati in obleči še mokro obleko, saj je nimaš kje posušiti, ter se pripraviti, da bi lahko šel čez dve uri v nov krog trpljenja ...«
A hkrati pravi, da je bila izkušnja skrajno zahtevnega tekaškega popotovanja pod himalajskimi vrhovi, srečevanja z domačini in druženja z drugimi tekmovalci neprecenljiva.
Andreja je bila v Nepalu tokrat prvič, na tekmovanje je odpotovala brez spremstva. »Britanka, ki je bila velika favoritinja, je imela s seboj novinarja in fotografa,« pove. Na tek, ki ji je burilo domišljijo že od leta 2011, ko je bil organiziran prvič, je prispela tudi brez posebnih ambicij. Njena želja je bila le končati preizkušnjo, hotela je biti med 'finišerji'; kar veliko tekačev namreč odstopi. A je prvo, približno štiri ure trajajočo etapo, ki jo je odtekla povsem po občutku, končala le šest minut za Britanko. Nič večji ni bil njen zaostanek na precej daljši etapi drugega dne. Ki je bil, kot pove, najtežji.
»Zvečer, ko sem ležala v šotoru, sem imela srce v grlu. Sicer verjamem vase, a takrat sem se spraševala, ali bom sploh lahko šla naslednje jutro naprej.«
Pa je nekako šla in bila v cilju celo najhitrejša. Nato pa je začutila, da bi lahko segla po najvišjih mestih. In tudi je. »Začutila sem ambicijo, Britanki pa je morala očitno močno upadla.«
Najprej urejanje vtisov
Andreja kljub zmagi ostaja prizemljena. »Vse se mi je poklopilo,« pravi. »Če se ne bi, ne bi zmagala. So namreč tudi stvari, na katere nimaš vpliva. Na tem tekmovanju si ves čas moker, ponoči te zebe, izčrpan si in v takih razmerah zlahka zboliš. Jaz na srečo nisem.«
Njen pogled je resda malce že obrnjen v prihodnost, saj je prejela kar nekaj vabil na podobne ultramaratonske preizkušnje, a pravi, da se ji s tem še nič ne mudi. Da je treba najprej urediti številne vtise s tekmovanja, ki ga je imela skoraj nenehno v mislih zadnjih pet let. In se za nekaj časa posvetiti družini in službi.
»Za zdaj še ne načrtujem nobenega podobnega podviga, ampak prej ali slej se ga bom gotovo lotila,« pravi. In dodaja, da je takrat, ko si človek nekaj močno želi, mogoče tako rekoč vse. Njena nedavna zmaga je gotovo dokaz tega.
Besedilo: Marjan Žiberna. Fotografije: osebni arhiv, www.everesttrailrace.com.
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?