Rdeči, skodrani lasje, ki jih veter nosi vsakega po svoje, živahne oči, ki se smejijo uigrano z belimi zobmi, vedno skrbno naličene ustnice, roke, ki govorijo skupaj z besedami – mag. Marjana Žnidaršič pri 54 letih z vsako celico svojega telesa oddaja nalezljivo energijo, ki jo premorejo le redki ljudje.
In Marjana je zadnja tri leta zares popolnoma nabita z energijo, ko je prvemu pretečenemu polmaratonu dodala še nekaj tekaških izzivov, lani v Berlinu slavila svoj prvi pravi maraton in letos poleti vzpon na Triglav.
"Tako aktivna pa res še nisem bila v svojem življenju," živahno ob kavi pripoveduje Marjana, ki je začela resno migati januarja 2014: "Ne, nikoli nisem bila kakšna velika športnica. Z otrokom sem hodila po hribčkih, hodila sem na zumbo, a to ni kakšen poseben šport. Včasih sem šla sicer teč, a daljši teki so se mi zdeli povsem nepredstavljivi."
A potem je prišel tisti januar, ko se je Marjana znašla v družbi, kjer je bilo polno tekačev, ki so se menili, da gredo na maraton v Beograd. "Nekako so se vsi pogovarjali, da gredo na maraton oz. polmaraton v Beograd. Potem sem se počasi začela razmišljati, zakaj bi bilo koristno, da bi jaz poskusila preteči 21 kilometrov. Zdelo se mi je zanimivo, da bi lahko velemesta videla z očmi maratonke, kar se mi je zdelo super, ker tudi sicer rada potujem, potem seveda zdrav življenjski slog, boljša postava in tako sem nekako v drugi polovici januarja, ko so najslabši pogoji za tek, začela treninge."
Začetek
Beograjski maraton je bil na sporedu že 27. aprila in Marjana je morala začeti trenirati. Najprej je poskusila na tekaški stezi v fitnes centru, vse skupaj pa je začela zelo počasi. "Prvič se spomnim, da sem šla na fitnes skupaj s sinom, ki je moj počasni tek komentiral v stilu: 'Mami, ti pa tako počasi tečeš, da lahko en teden skupaj tečeš.' In to mi je dalo misliti, da lahko s počasnim tekom daleč pridem, ne da bi se močno utrudila. Prej sem ponavadi prehitro tekla in se takoj upehala. Tako sem počasi povečevala razdalje in višala tempo, a še vedno sem tekla zelo počasi. Potem sem šla teč v naravo, sledila sem tekaškim programom in pridno trenirala."
Marjana je takrat tudi povsem spremenila način prehrane, postala je vegetarijanka, popolnoma se je odpovedala alkoholu: "No, kot neki eksperiment pa sem istočasno hodila tudi na predavanja iz nevrolingvističnega programiranja, oz. če povem po domače, učiš se oblikovati človeško miselno naravnanost. Kako naj razmišlja človek, da doseže spremembe, da doseže cilj in premakne usidrano razmišljanje. Sama sem prej razmišljala, da maraton ni zame. Potem sem začela razmišljati v stilu, kako bi se dalo preteči maraton, kako naj najdem rešitve. A vedno moraš v vsem, kar delaš, tudi videti smisel, drugače ne gre. Sem človek, ki vedno verjame v to, kar dela, in to se tudi vidi in čuti."
Cilj
Po uspešno pretečenem Beogradu je Marjana pretekla še dva polmaratona in vsakič je izboljšala rezultat, čeprav pravi, da se s časi ne bi ravno hvalila, a ji je bilo pomembno le, da pride v cilj: "Sem zelo ciljno naravnana, rada jih dosegam. Želela sem tudi preizkusiti nove tehnike razmišljanja, da spremeniš svojo naravnanost, da znaš narediti spremembe in doseči cilj. Imela sem še druge fobije v življenju. Ena od teh je bila poleg maratonskih dosežkov tudi strah pred višino."
Triglav
In letos je bil Triglav Marjanin eksperiment: "Veste, to zame nikakor ni bilo tako zanemarljivo, kot bi si kdo mislil. Imela sem hud strah pred višino. Priprave na Triglav sicer tako kot maratonske res niso potekale sedem mesecev, a sem se podviga lotila zelo resno. Začela sem razmišljati v smeri, kaj pa, če bi vseeno poskusila priti na Triglav in premagati strah pred višino."
"Na to sem se res pripravila, pregledala sem vse internetne strani, kliknila vsako fotografijo s Triglava, pogledala vse videe, prebrala kup člankov o vseh smereh vzpona. A prepadi so se mi še vedno zdeli strašljivi in nemogoči. Testno se začela sama hoditi v hribe in tako sem videla, da v resnici ni vse tako grozno, kot je videti na fotografijah. Na koncu me je bilo najbolj strah sestopa. Naredila sem tudi celo ekspertizo iz opreme, varnosti in na koncu sem za pomoč prosila še prijatelja, gorskega vodnika. Najprej sva šla poskusno po strmi Pogačnikovi poti na Šmarno goro in takrat sem vedela, da mi bo uspelo priti tudi na Triglav."
Maraton
Tri dni pred 53. rojstnim dnem je Marjana pretekla 42 kilometrov na slavnem maratonu v Berlinu.
"Berlin je bil resna preizkušanja mojih zmogljivosti in meja. Takrat sem vse podredila maratonu, in to kar sedem mesecev. Na koncu sem na treningih za Berlin pretekla okoli tisoč kilometrov. Na začetku niti ni bila tako hudo, a proti koncu, ko moraš odteči daljše teke, je vse skupaj postalo zelo zares. Vstajala sem ob štirih zjutraj in šla na tek, kajti to se je vse dogajalo sredi poletja, sredi najhujše vročine. Enkrat sem celo v službo javila, da bom malo zamudila, ker mi še ni uspelo priteči nazaj na Vrhniko. Takrat si dejansko v transu, vse delaš kot v snu, a nikoli ni bilo vprašanje, ali bom šla ali ne, vedno sem šla teč. Res sem bila popolnoma naravnana na cilj – maraton. Še trener ni mogel verjeti, kako sem odtekla vse treninge, do konca, brez opravičevanj."
Med treningi je Marjana doživela tudi resno izgorelost in takrat je ugotovila, da njenemu telesu ne paše vegetarijansko prehranjevanje: "Poznam maratonce vegetarijance, a meni to očitno ni ustrezalo ali pa nisem znala pojesti dovolj potrebnih stvari z drugo hrano. Ko sem spoznala, da se resno igram z zdravjem, da nimam dovolj železa, sem ponovno začela vse jesti."
Motivacija
Marjana sicer že piše knjigo o berlinskem maratonu, lani pa je že izdala knjigo Tečem svojim ciljem naproti, s katero je želela predvsem navdihniti tudi druge: "Knjiga je predvsem pripoved o motivaciji, vrednotah in vztrajnosti, ki so me vodile do sprememb in uresničitve zastavljenih ciljev. Tek je moja prispodoba, kako mi je uspelo z majhnimi koraki in z veliko vztrajnosti uresničevati svoje sanje."
Napisala: Tina Lucu. Fotografije: osebni arhiv.
Novo na Metroplay: Kako hitro in enostavno pripraviti uravnotežen obrok? | Žana Hrastovšek
