Naša odločnost je tako zelo podobna mišicam, vezem in kostem, ki so tudi močne toliko, kolikor jih uporabljamo. Če jih uporabljamo manj, se temu precej hitro prilagodijo in ošibijo.
Objet sem v tišino in belino. Kot da se je življenje pod težo snega ustavilo. Slišim le moje dihanje in ponavljajoče škripanje snega. Mrzlo je, a me ne zebe. Tečem. Tečem po čisto novem svetu. Utiram novo pot. Čeprav sem po njej stopal že ničkolikokrat, je tokrat vse tako drugače. Toliko bolj čutim samega sebe in preleti me misel: Sreča je, ko se srečaš.
»Ostani raje doma«. Tako me je v mojih šolskih letih rotila stara mama. Skrbna, pretirano skrbna, si je želela, da se mi nič slabega ne zgodi. Da se bom prehladil, ker je zunaj mrzlo, si je mislila. A kaj če s takšnim skrbmi pretiravamo? Potem se nam prav tako ne more zgoditi nič dobrega. Takrat, ko me je rotila, da naj ostanem raje doma, sem globoko v sebi čutil še toliko večjo potrebo, da grem. In sem šel. Zdaj po toliko letih vem, da sem ravnal prav.
Tako tudi danes, ko je zunaj mraz in mi notranji glas pravi naj ostanem raje doma, vem, da moram ven. Čeprav vsaj v prvih minutah res zazebe, se telo hitro ogreje nazaj. Ko tečemo naše mišice namreč pridno delajo, pri tem se pa kar okoli 70 do 80 % porabljene energije pretvarja v toploto. Zato so naše mišice tako rekoč naši radiatorji, ki jih vklopimo z gibanjem. Potrebujemo le nekaj začetne odločnosti, da stvar steče in že smo na konju.
Ja, ta odločnost je zanimiva reč. Pogosteje in težavnejše kot so preizkušnje, močnejša je. Velja pa seveda tudi obratno. V tem pogledu je naša odločnost tako zelo podobna mišicam, vezem in kostem, ki so tudi močne toliko, kolikor jih uporabljamo. Če jih uporabljamo manj, se temu precej hitro prilagodijo in ošibijo. V našem telesu in očitno tudi v naši duši je skoraj vsaka reč prilagojena našemu življenjskemu slogu.
Pri mišicah to deluje na primer tako, da z njihovo večjo uporabo te kličejo na pomoč. Takrat se bolj prebudijo procesi, ki omogočajo hitrejšo gradnjo dodatnih mišičnih vlakenc. Mišica tako skozi čas postaja vse močnejša. Kadar pa to mišico dalj časa manj obremenjujemo, postanejo bolj dejavni procesi razgradnje, zaradi česar postaja mišica šibkejša.
Ko gredo astronavti v vesolje, se jim zaradi mikro gravitacije pričnejo mišice, vezi in kosti hitro šibiti. Prav zaradi tega, da nekoliko zmanjšajo ta negativni učinek lahkotne breztežnosti, se menda vsak dan vsaj za eno uro pripnejo na elastične trakove, ki jih tiščijo proti tekoči stezi pod njimi in tečejo. Ne, mi navadni smrtniki nismo astronavti, vendar se s skoraj statičnim življenjem v zimskem času tako zelo približamo za telo pogubni neznosni lahkotnosti bivanja.
Ali ni z močjo naše volje tudi tako? Ko si rečemo, da danes zaradi mraza ne gremo na tek, aktiviramo procese pomehkuženja. To pomehkuženje pa je zelo povezano s slabo voljo. Če pomislimo, kaj je lastnost slabovoljnega človeka, ali ni to ravno pomanjkanje volje? Brezvoljnost pa je pomanjkanje veselja do življenja.
Zato se je zelo smiselno potruditi in predvsem odmisliti predsodke o mrazu in teku. Sam sem se tega že tako privadil, da preprosto grem. Zato zelo težko razumem ljudi, ki jih zunanje vremenske razmere tako močno prestrašijo, da ne zapustijo doma. Pravijo, da jih zebe. Jaz pa pravim, da kdor ne gre na tek zato, ker ga zebe, naj gre na tek ravno zato, da mu bo toplo.
In, ko zapade sneg, se spomnimo nase. Takrat se prepustimo čarovniji, ki jo ustvarja narava in katere sestavni del smo lahko tudi mi.
Urban Praprotnik za Wings for Life World Run
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?