Velik del Evinega življenja je tako ali drugače zaznamovala atletika. Za našo stran je povedala svoje najlepše, a tudi najtežje "atletske" trenutke.

Pri čem vztrajaš in zakaj?

Že 10 let je atletika del mojega življenja pri katerem sem doživela tako najlepše kot tudi najtežje trenutke. Naučila me je, da si moram v življenju postaviti visoke cilje, saj nič ni nemogoče.

Vendar pot do uresničitve teh ciljev nikoli ni lahka. Če bi bila lahka, bi to počeli vsi.

Želim biti najboljša v tem kar delam, da se bo moje ime vpisalo v zgodovino. Želim postati navdih vsem ostalim. Poleg atletike študiram na Pravni fakulteti v Ljubljani. Vztrajnost in disciplina, ki sem se ju naučila pri treniranju se mi tudi tu obrestuje.

Velikokrat me ljudje vprašajo, kako lahko usklajujem oboje, jaz pa jim vedno odvrnem "Vse se zmore, če se hoče".

Kako se ti vztrajanje poplača?

Z mojo vztrajnostjo sem uspešno končala 1. letnik pravne fakultete ter imela v istem letu tudi najboljšo športno sezono. V troskoku sem se po lestvici v moji kategoriji mlajših članic povzpela na 3. mesto v Evropi in 9. mesto na svetu.

Kaj si se iz izkušnje vztrajanja naučila?

Pred najuspešnejšo poletno sezono sem imela najslabšo zimsko sezono do tedaj, a nisem obupala. Moj trener Matija Šestak in njegova žena Marija Šestak (državna rekorderka v troskoku) sta verjela vame, ko sem jaz dvomila.

Njune besede, da sem lahko najboljša, so se mi vtisnile v podzavest in tako sem to prenesla v poletno tekmovalno sezono.

Ti je kdaj težko?

Po tako uspešni poletni sezoni 2016, sem si januarja 2017 hudo poškodovala stopalni lok, zato kljub normi za dvoransko Evropsko prvenstvo v Beogradu, žal tam nisem mogla nastopiti.

Bila bi moja prva velika članska tekma, saj še nikoli nisem dosegala tako dobrih rezultatov v procesu treniranja. Bila sem v najboljši formi do sedaj. Vsi so mi govorili, da že komaj čakajo moje nastope na tekmovanjih, a mi to ni uspelo.

Ko se je začela poletna sezona, se je stanje ponovilo in tako sem bila ponovno prisiljena, da trening prilagodim poškodbi, to pa je pomenilo tudi ne udeležbe na Evropskem prvenstvu, na katerem sem imela veliko možnosti biti na stopničkah.

Kaj narediš takrat, ko ti je težko in bi najraje obupal?

Ko mi je hudo si vedno vzamem čas zase, se sprostim in poskušam ponovno dobiti motivacijo. Pomislim na ves trud, ki sem ga vložila in na ljudi, ki verjamejo vame.

Menim, da je pravi športnik šele tisti, ki po poškodbi dosega odlične rezultate. Kajti le takrat se vidi kdo je pripravljen vztrajati in najti rešitev, da se vrne v tekmovalni ritem. Popolnoma drugače ceniš vsak trening in dneve, ko ne čutiš bolečin zaradi poškodbe.

Imaš nasvet za tiste, ki bi najraje obupali?

Ko si zastaviš cilj, moraš vedeti, da obstaja več poti do tja. Ko sem se poškodovala, sem imela v mislih citat "Be stubburn about your goals and flexible about your methods".

Tiste, ki bi radi obupali bi vprašala, zakaj so sploh začeli, če so odnehali takoj, ko jim je bilo težko.

Vprašala bi jih, če bodo vsakokrat, ko bo prišlo do težke situacije v življenju, obupali.

V življenju so vzponi in padci, nič ni narobe če se kdaj počutiš obupano. Ljudje smo čustvena bitja, zato je normalno če smo kdaj jezni, razočarani ali žalostni.

A vsak dan je dan za nov začetek, zato ni nikoli prepozno za spremembo.

Evo lahko spremljate na njenem Instagram profilu.