Se spomnite imena meseca marca? Mojca Pristavec Đogić, ki ste jo spoznali v takratnem intervjuju, je za #vztrajam ime zadnjega meseca tega turbulentnega leta nominirala svojo dobro prijateljico Barbaro Krajnc, s katero se mnogih podvigov lotevata skupaj.

Takole nam je Barbaro predstavila prijateljica Mojca:

Moderne paradigme »kričijo«, da moraš imeti rad najprej sebe, da moraš najprej poskrbeti zase - šele potem si lahko srečen. Barbara ne deluje tako. Dokler ne poskrbi za vse, za katere čuti, da jim lahko pomaga, ni srečna. In kjer drugi pri tem vidijo ovire, ona vidi rešitve.

Barbara je rojena za prostovoljstvo, ki je od nekdaj nujen del njenega življenja. V času epidemije je poleg službe opravila okoli 200 ur prostovoljnega dela. Deluje sicer na več »kanalih«, preko katerih pomaga posameznikom in skupnosti, a v obdobju epidemije je v ospredje prišlo predvsem njeno delovanje v okviru Rdečega križa.

Posameznikom in družinam, ki niso zmogli ali smeli po nakupih, je dostavljala nujne življenjske potrebščine in zdravila, opravljala je meritve temperature na mejnem prehodu osebam, ki so v času omejitev želele vstopiti v našo državo, odzivala se je na krizni telefon OZRK Ljubljana, vmes pa je našla tudi čas za celovito psihosocialno oskrbo para, ki je v času epidemije v požaru izgubil vse premoženje.

Barbara je bila do pred kratkim namreč prostovoljka v krajevni organizaciji Rdečega križa, članica ekipe prve pomoči občine Brezovica in članica ekipe za nudenje psihosocialne pomoči po nesrečah.

Odlikuje jo prostovoljstvo in pozitiven pogled na svet

"Mojemu prostovoljstvu je težko določiti začetek," pravi Barbara. "Odkar pomnim, se name obračajo osebe v takih in drugačnih stiskah. Morda je v zadnjih letih moje delovanje le malo bolj organizirano in ciljno usmerjeno. Predvsem pa sem v zadnjih letih pridobila izjemno veliko teoretičnega in praktičnega znanja, zaradi česar je, upam, moje delovanje še bolj učinkovito."

Barbara je glede svojega dela sicer zelo skromna in akcij večinoma ne objavlja na družabnih omrežjih. "Dokler večino naših dejavnosti ni prekinila epidemija Sars-CoV-2, se je o našem delovanju veliko pisalo v občinskem glasilu Barjanski list in na spletni strani občine Brezovica."

Ženska, ki nikoli ne obupa

Barbarin moto je zagotovo eden tistih, ki bi se jih veljalo zapomniti (in seveda upoštevati). Pravi, da se je naučila pogledati strahu v oči in zato ji vedno večkrat uspe priti na drugo stran.

"Vse najboljše stvari v življenju so na drugi strani strahu."

Ko smo zagrizeno prostovoljko vprašali, kako bi se opisala v treh besedah, je povedala naslednje: "Težko je objektivno opisati sam sebe. Kar koli počneš, počneš z dobrimi nameni. Kar pa vedno ne uspe, kajne? Če bi že morala najti tri besede, ki bi me opisale, bi rekla, da sem družabna, čustvena in če se le da, nasmejana."

Barbara je prepričana, da je pri vsaki stvari, ki jo človek počne, zelo pomemben učinek. "V humanitarnem delu to še toliko bolj drži. Ljudje na nek način v tvoje roke položijo svojo usodo - ali vsaj del nje - in upajo, da jim jo boš pomagal izvleči iz dna na svetlobo, kjer bodo lahko spet sami zadihali."

Koronavirus močno vplival na njeno življenje in delo

"Spopadanje z virusom je močno vplivale tudi na moje življenje. Poleg mnogih prilagoditev v poklicnem življenju, je šlo tudi moje prostovoljsko delo čez številne prepreke, ki so zahtevale nemalo improvizacije in iznajdljivosti."

Pravi, da je letošnje poletje prineslo precej veliko spremembo na področju njenega prostovoljskega delovanja,v vsakem primeru pa jo pot vodi v smeri pomoči sočloveku. 

"Družina je vsekakor moje varno zavetje - njen sestavni del pa sta tudi dve tibetanski terierki, ki skrbita, da v nobenem vremenu noben dan ne ostanem brez gibanja na svežem zraku, poleg tega pa s svojimi vragolijami učinkovito spremenita tok mojih misli od žalostnih usod k lepotam življenja. In velik del teh lepot so tudi gore, kamor me vedno bolj vleče srce," odgovori Barbara na vprašanje, kako ohranja svojo pozitivo.