Končno lahko normalno treniram, ne da bi me bilo strah, da me bo začelo spet kaj boleti,« pravi Grosupeljčanka in vrhunska tekačica, ki bo konec oktobra stara 23 let. »Pred tem sem imela obdobja, ko se je zdelo, da je vse v redu, pa se je potem pokazalo, da ni tako, da so se poškodbe samo potuhnile.« Maruša govori o težavah, ki so se začele pred poldrugim letom in ki so ji precej zagrenile življenje. Februarja lani so se ji v območju Ahilove tetive pojavile bolečine, ki tekače na srednje in dolge razdalje sicer pogosto pestijo. Na vse načine se je trudila, da bi jih pozdravila, a nekaj mesecev pozneje, ko je že odpotovala na evropsko prvenstvo v Amsterdam, se je morala tik pred zdajci nastopu odpovedati.

Nesojene olimpijske igre

Razočaranje je bilo veliko, saj je že leto pred tem imela dalj časa trajajoče težave. Ko je v Bratislavi v svoji najljubši disciplini, teku na 3.000 metrov z zaprekami, postavila državni rekord, ki bi bil v zadovoljstvo celo številnim tekačem, je le malo pred koncem na eni izmed ovir padla. Gleženj, ki si ga je med padcem poškodovala, jo je oviral še več mesecev. »Ko sem se morala nastopu v Amsterdamu odpovedati, je bilo grozno sedeti na tribunah in gledati tek,« pravi Maruša, »tega si ne bi želela nikoli več ponoviti.« Tako lani ni odpotovala na olimpijske igre v Rio de Janeiro. Imela je izpolnjeno normo, ki jo je dober mesec pred tem tudi potrdila, a so se težave z Ahilovo tetivo nadaljevale. »Med olimpijskimi igrami sva z Alešem, mojim fantom, z avtom križarila po severu Italije. Bila sva v Veroni, Firencah, Pisi, šla sva v Cinque Terre na severozahodni obali ... Bilo je lepo, sproščajoče. Atletike na olimpijskih igrah nisva gledala, sva pa vsako jutro preverila rezultate.« Takrat je sprejela odločitev, da mora, če želi nadaljevati kariero, na operacijo; operirana je bila oktobra lani.

K začetku …

»Trenirati sem začela že v prvem razredu,« obuja spomine na začetke. »Sošolkina mama je bila trenerka in sem se jim pridružila na treningu, k atletiki pa je takrat hodil tudi moj brat. To je bil trening skozi igro. Veliko smo igrali med dvema ognjema in različne druge igre, malo tekali, skakali, metali, imeli smo različne poligone ...« Pristop je bil očitno pravilen, že kmalu je svojo nadarjenost pokazala na atletskih tekmovanjih, krosih in cestnih tekih. Njena glavna disciplina je postal tedaj tek na 400 metrov z ovirami. Leta 2010 je bila na olimpijskih igrah mladih v Singapurju peta. »Ampak že takrat sem vedela, da sem za tako kratke razdalje prepočasna,« pravi. Naslednje leto je začela trenirati pod vodstvom Svjetlana Vujasina, nekdanjega maratonca, ki je po koncu svoje tekmovalne kariere treniral številne slovenske tekače na srednje in dolge proge. Med njimi je bil tudi Marušin oče. »Čutim, da me tek povezuje z njim,« pravi Maruša ob spominu na očeta, ki je umrl, ko ji je bilo le devet let. Pod Vujasinovim vodstvom je trenirala s fanti in začela vse uspešneje tekmovati na daljših razdaljah. V teku na 3.000 metrov z zaprekami je bila mladinska evropska podprvakinja, nekaj mesecev pozneje pa si je na evropskem prvenstvu v krosu v Beogradu pritekla bronasto odličje. V tem času je tudi uspešno končala gimnazijo in se vpisala na študij laboratorijske medicine na ljubljanski Fakulteti za farmacijo. »Na začetku septembra sem diplomirala,« skromno pove. Poprečje njenih ocen je visoko ‒ nič manj kot 9,16. »Zdaj sem na Fakulteti za kemijo, smer biokemija. To me zelo zanima.« Vendar bo zdaj, ko so težave s poškodbami končno za njo, prednost dala atletiki. »Načrtujem, da bi en letnik opravila v dveh letih.«

Z vztrajnostjo skozi težave

Atletinja, ki so jo leta 2014 v Društvu slovenskih športnih novinarjev izbrali za najboljšo mlado športnico leta, zdaj že leto in pol trenira pod vodstvom trenerja Tevža Korenta. »Vem, da dobro ve, kaj dela,« izrazi svoje popolno zaupanje nekdanjemu tekaču na 110 metrov z ovirami. V njegov načrt treninga so spadale tudi letošnje avgustovske priprave v Kranjski Gori. »Veliko smo tekli v klanec, med drugim na vrh planiške velikanke, in tudi kolesarili. Nekoč smo šli na Bled in nazaj, na kolesu smo bili tri ure. Bila sem skoraj bolj utrujena kot po težkem tekaškem treningu. Med okrevanjem sem kar veliko kolesarila na sobnem kolesu, pravega kolesa pa nisem bila vajena,« pravi z nasmeškom. »Ampak ugotovila sem, da je kolesarjenje lepo, saj lahko prepotuješ dolge razdalje, gledaš naravo okoli sebe ...« Kaj je spopadanje z utrujenostjo, kot tekačica seveda izjemno dobro ve. A pravi, da se je bilo še veliko težje spopadati s težavami ob vračanju po operaciji pred letom dni. »Kmalu po njej sem začela vaditi v bazenu, kamor je spadal tudi tek v vodi. Februarja pa sem prvič zares tekla. Samo deset minut in to po mehkih blazinah v dvorani, a so me potem mišice tako bolele ... Kakšen mesec sem morala teči, da me ni več vse bolelo. Še huje pa je bilo, da nisem imela nobenega pravega občutka v nogah. A sem vedela, da moram samo vztrajati, pa se mi bo občutek vrnil.«

Pogled naprej

Ko je bilo težko obdobje za njo, se ji je nekdanji občutek res povrnil. Težave z Ahilovo tetivo pa k sreči ne. Prvič je lahko tekmovala že maja na državnem univerzitetnem prvenstvu. »Septembra pa sem v Celju v solo teku postavila osebni rekord na 5.000 metrov, z doseženim časom sem zadovoljna,« pove atletinja, ki je kot vrhunska športnica zaposlena v Slovenski vojski. Konec oktobra bo na Ljubljanskem maratonu nastopila v teku na 10 kilometrov, na katerem je nekajkrat že zmagala. »Potem pa gremo korak za korakom naprej.« Upa, da bo lahko pozimi odšla za nekaj časa na priprave nekam na toplo. »Mraz slabo prenašam, zato bi mi to prišlo zelo prav.« Sicer pa se nad razmerami za trening ne pritožuje. »Tekači lahko tečemo povsod. Če hočeš uspeti, moraš trdo trenirati, kamorkoli greš.« Pravega idola Maruša, ki se prehranjuje bolj ali manj vegetarijansko in ki med tekmovanji las nima nikoli spetih, ni imela nikoli. Navdihujejo pa jo nekatere uspešne tekačice. »Spremljam jih na mitingih diamantne lige in na Instagramu. Na primer Emmo Coburn (Američanko, ki je letos v Londonu osvojila naslov svetovne prvakinje v teku na 3.000 m z zaprekami, op. a.), pa Lauro Muir, Geso Krause ...« Pravi, da seveda nima nič proti afriškim tekačicam, ki praviloma dominirajo, da pa jo uspehi omenjenih belopoltih atletinj utrjujejo v prepričanju, da barva kože za uspeh ni pomembna. Sodeč po dosedanjih dosežkih in njeni odločenosti se zdi le vprašanje časa, kdaj bo Maruša Mišmaš med najboljšimi na svetu.

Besedilo: Marjan Žiberna 
Fotografije: Aleš Hostnik