Če bi ostali v Sloveniji, kaj mislite, da bi počeli?

Če govoriva v službi, bi me pri nas v podjetju vrgli na mesto tajnice in tam bi lahko ostala v nedogled. Medtem ko sem v Londonu projektni vodja v marketinški agenciji.

Kakšna pa je primerjava plač v Sloveniji in na Otoku?

Da o tem sploh ne izgubljam besed. Seveda je moj blog Theycallmebambam.com še vedno številka ena, vendar sem preveč ambiciozna in rada služim svoj denar, zato sem se odločila poleg bloga zaslužiti še dodatno plačo.

Z vami je v Londonu tudi vaš zaročenec, si predstavljate, da bi tedaj odšli popolnoma sami?

Uh, težko! Ne vem, kako bi reagirala, morda bi poskusila kakšno prijateljico prepričati, da greva skupaj, saj so začetki težki. Lažje si je deliti stroške in imeti družbo. Imam srečo, da je Matej tudi moj najboljši prijatelj in da je bil tudi on enakega mnenja kot jaz.

Kako težko pa je bilo za sabo pustiti družino in prijatelje?

Zelo. Nisem jim hotela pokazati, kako hudo mi je v resnici. Nisem spustila niti solze, ko sva se poslavljala od mojih, vse dokler nisva bila sama v avtu, takrat sem se zjokala. Na radiu je bila pesem Hotel California, ki mi je bila vedno všeč, ko sem bila mlajša, jo je oči predvajal na kaseti v avtu. Tudi glede prijateljice, s katero sva bili nerazdružljivi, sem se bala, da bo distanca razdrla najin odnos. Bila sem kar malo izgubljena, priznam.

Kako ste v Londonu vztrajali?

Tako, da se nisem vrnila. Pa ne, da bi bilo kaj narobe z našo lepo Slovenijo, ampak se mi zdi, da nama je London dal veliko in še več. Srečna sva, potujeva, uživava življenje. Če se kdaj odločiva priti nazaj, bo super, ampak trenutno še nimava te potrebe.

Ste bili kdaj že povsem na tleh?

Na začetku, ko sva se preselila, sem bila na tleh, ker sem mislila, da nikakor ne bom dobila službe. Bala sem se, saj si nisem želela nazaj v Slovenijo po komaj mesecu dni. Zame bi bila vrnitev osebni poraz, saj ko si nekaj zadam, to vedno izpeljem do konca.

Koliko časa je trajala kriza?

Imela sem približno dva meseca krize. Potem sem si pa rekla, da je brez veze vsak dan izgubljati živce zaradi nečesa, na kar ne morem vplivati. Spomnim se, da sem stres preganjala tako, da sem vsak dan odtekla pet kilometrov, pa čeprav je tek nekaj, kar najbolj sovražim. 

Česa pa niste prenesli?

Nisem prenesla misli, da bi samo Matej delal, saj nisem ena tistih deklet, ki jih preživljajo njihovi partnerji. Ne da obsojam, vendar sem sama preveč ambiciozna. Tukaj potrebujejo dlje časa, da pregledajo življenjepise, saj se dnevno na položaje prijavlja na tisoče ljudi.

Ste kdaj pomislili, da bi se v težkih trenutkih vrnili v Slovenijo?

Nikoli. In od takrat naprej je šlo samo navzgor. 

Vendar ste na začetku letošnjega leta doživeli tudi zelo težek osebni trenutek?

Ja, prvič sem doživela napad panike in tesnobe. Mislila sem, da se bom zadušila, saj nisem prišla do zraka. Bilo je nekaj najbolj groznega, kar se mi je zgodilo. Po kar nekaj preiskavah so ugotovili, da je z mano vse okej, vzrok je bil mentalen, in ne fizičen. 

Kako ste se pozdravili?

Imela sem hude boje, si prebrala nekaj literature o tem, da sem se seznanila z vsemi stvarmi, ki jih moram vedeti, da se pozdravim. Učila sem se dihalnih vaj, hodila sem tudi k terapevtki. Prvič v življenju sem se počutila brez kontrole nad seboj, kar je zame zelo težko.

Pa ste bili v tem obdobju sicer srečni?

Najbolj smešno je to, da sem bila najbolj srečna v tem obdobju, saj sva se nekaj mesecev pred tem z Matejem zaročila. Potem pa so se začeli pritiski v smislu 'zdaj sta zaročena, imata svoje stanovanje, no in kdaj bo otrok?' Mislim, da je bil to eden izmed dejavnikov. Po vsej logiki bi morala razmišljati o tem, ampak nikakor nisem bila pripravljena na to spremembo v življenju, v partnerskem odnosu, se odpovedati svobodi. Dokler nimaš otroka, ne veš, kako je to, in priznam, bilo me je strah. Razmišljala sem, kaj je narobe z mano, da tako čutim. Poleg tega se je dogajalo še toliko drugih stvari. Od prijateljice mama je zbolela za hudo boleznijo, iz najlepšega obdobja je šlo vse v najbolj stresno obdobje. Vesela pa sem, da sem se lahko v vsej tej zmedi zanesla na Mateja. 

Ste prej razumeli ljudi, ki so trpeli za tesnobo ali depresijo?

Nisem. Mislila sem si 'daj zbrcajte se že, to pa ja ni nič takšnega'. Zdaj mi je žal, da sem tako razmišljala, saj sem na svoji koži izkusila, kako težko je lahko. Ko nimaš volje vstati, jesti, nič ni imelo smisla, bilo je, kot bi nekdo umrl. Čudna bolečina je to in naše mentalno stanje je zelo pomembno. Sproti moramo razčistiti občutke, ki jih nosimo v sebi. Strahovi in jeza večinoma izvirata iz otroštva.

Kako se počutite zdaj?

Z veseljem povem, da se zdaj počutim super, trdo sem delala, da sem to premagala. Včasih se je zdelo, da mi ne bo uspelo, vendar vse se da, če se človek tako odloči. Zelo pa mi je pomagalo sporočilo Maje, ki je uspešna podjetnica in mi je nesebično pisala o svoji izkušnji ter kako je to premagala. Ona je bila dokaz zame, da je vse možno premagati.

Barbara Majič