Kako ste prišli do tega, da je 10-letnica postala lastnica psa – ste jo na to pripravljali?

Blanka: Tako kot vsi otroci je tudi Dali prišla v obdobje, ko si je neznansko zaželela imeti psa, in takrat smo se v družini skupaj resno usedli. Zaradi naših predhodnih izkušenj s psi v družini (nemški ovčar in labradorec) in zavedanja, da pes ne more postati le nekajmesečna igrača oziroma da s časom postane obveznost staršev, temveč da je to dolgoletna odgovornost, smo se dogovorili za hišni dogovor. Dali se je 'morala' teden dni vesti, kot da ima psa; to pomeni, da je svojo plišasto igračo morala odpeljati na sprehod v jutranjih urah, pred pričetkom šole, popoldne, ko se je vrnila iz šole, po končanih domačih nalogah ter tik pred večernim spanjem, in to ne glede na vreme, utrujenost ali dnevno razpoloženje. Ker je to uspešno opravila, nama je kot staršema dokazala, da je pri stvari resna in zato smo začeli iskati primerno pasmo. Ker smo izbirali prvega psa za 10-letnico, smo temu takoj prilagodili velikost in karakter psa. Poleg tega pa smo se že na samem začetku dogovorili, da kljub Dalijini želji psa ne bi jemali iz zavetišča, saj naj bo njen prvi pes brez eventualne težke preteklosti, ki jo je včasih težko docela odkriti. Dali je torej idejo o njenem prvem psu vzela popolnoma resno, saj se je tudi odločila, da bo vse svoje prihranke porabila za nakup nove opreme, ki je potrebna za lepo in srečno bivanje mladiča.

Kaj njej in kaj vam osebno pomeni bližina hišnega ljubljenčka?

Blanka: Živali so del našega življenja. Dali je v svojih letih odraščanja imela zlate ribice, papagaja, mačka in zdaj imamo psa. Odkar je psička Rea del naše družine, nam je vsem najlepši trenutek, ko se vsak od nas vrne domov in nas je Rea vedno neznansko vesela, enako je zjutraj, ko se vsi prebujamo.

Kaj konkretnega se je vaša hči naučila od bivanja s psičko?

Blanka: Naučila se je novega reda, vestnosti in discipline ter odgovornosti pri sprejemanju odločitev. Rea je psička, ki zelo nazorno vsem nam že od samega začetka s svojimi nevsiljivimi dejanji kaže spoštljivost in hvaležnost, kar pa se pri Dali izraža kot nova pridobljena veščina razumevanja v odnosu človeka in živali.

Kaj pa tisti malo manj lepi trenutki, ko pes ne uboga, ko kakšno ušpiči – kako se soočate s tem, kdo ga okrega, koga bolj uboga – vas ali 10-letno lastnico?

Blanka: Znano je, in to drži, da si pes sam izbere lastnika, in tako Rea večjo pozornost namenja meni (mati), pa vendar z majhnim odstopanjem do Dali. Glede na to, da Dali Reo od prvega dneva uči veščin, kot so sedi, lezi, pridi sem, stop, počakaj, čuvaj hišo, daj glas, tačka, poleg, priklon … (vse to si je Dali med čakanjem na Reo samoiniciativno prebrala iz knjig ter si trike učenja ogledala na spletnih videih), v vseh naših skupnih šestih mesecih ni uničila ali poškodovala prav ničesar od naše skupne lastnine. Ker je pes od Dali, je tako tudi ona zadolžena, da določi, kaj lahko Rei nekdo drug ponudi za posladek; na začetku je bila tudi zadolžena, da je skrbela za zalogo pasjih plenic, kamor je lahko Rea opravljala svoje potrebe, vse do danes, ko jo je Dali s triki že naučila, da vse potrebe izvaja izključno zunaj.

Ste psa sklenili šolati v šoli ali ga lepega vedenja učite doma?

Blanka: Psičko učimo sami doma, prav zaradi Rejine poslušnosti in pravega pristopa pri učenju pasjih veščin ne čutimo, da bi potrebovali še dodatno šolanje. Dali je namreč s predhodnimi dejanji dokazala, da je popolnoma resno vzela vse in sama preuči, kar je novega, nato pa nama razloži in to upoštevamo vsi. Kot zelo pozitivno se nam kaže, da je Rea zelo hitro učljiva in prav to daje Dali vsakodnevni nov zagon za njuno skupno prijateljstvo.

Kakšno je življenje s psom pasme cavalier king charles – je nega zahtevna, koliko pozornosti potrebuje, kako njegov karakter doprinese k lepšemu življenju?

Blanka: Pasma cavalier king charles ni zahtevna in ne potrebuje nekakšne posebne zahtevne nege ali dodatne pozornosti. Prav pozornost si pes vzame kar sam na zelo nevsiljiv in simpatičen način. Zaradi ljubečega in neagresivnega značaja psa kot omenjene pasme tudi drugi otroci neznansko radi pristopijo in se z Reo igrajo – na koncu igre si prav vsak otrok želi imeti takšnega psa.

Kakšne so torej po vašem mnenju prednosti pasme cavalier king charles oz. zakaj bi jo priporočili in komu, kakšnim ljudem?

Blanka: Pasma cavalier king charles je zelo primerna za otroke in starejše ljudi, saj spada v skupino manj zahtevnih pasem. Ta pasma je predana, nežna, izredno prijazna in zaupljiva, igriva in radoživa, pa vendar in kljub nežnemu videzu izredno pogumna. Radi se crkljajo, posedajo in poležavajo po razglednih mestih in vedno znova dokazujejo, da so vdani in predani družini in družinskim članom. Do vseh ljudi in predvsem otrok so zelo prijateljski, pa čeprav so tudi zvesti čuvaji.

Imate morda še kakšen nasvet za vse, ki bi radi psa kupili otroku?

Blanka: Če si tudi vaš otrok (za)želi psa, se je vredno trezno zavedati dejstva, da je pes nova vsakodnevna obveznost in odgovornost. Ob izbiri psa si je smiselno vzeti čas in upoštevati družinski ritem, velikost in značaj pasme, saj pes postane del družine od 10 do 15 let. Vsekakor pa je pes odlična izkušnja za vse družinske člane.

Metka Pravst