V Domžalah, rojstnem mestecu, so nezgrešljiv fenomen. Svež rokerski tornado. Ne pišejo zgodbe banalnega garažnega benda, ki igra zaradi podjarmljenosti mainstreamovskem glasbenem toku ali iz čistega žura, ampak so zadevo dobro zastavili. Vse mogoče so že delali za glasbo - v mesariji, sestavljali zapestnice, pekli hamburgerje in prodajali zavarovanje, vse to kot košček večje sestavljanke, med drugim maja izdane aktualne zgoščenke Persona. Uglasbene osebnosti mladostnikov, ki variirajo od elektronike do dubstepa, rockerskih riffov in klasike. Zdaj se po tiho že veselijo druge, precej drugačne. Gre za prelomni trenutek, ko se krešejo pričakovanja tistih, ki so jih že prepričali, ter pričakovanja drugih, ki si želijo spremembe. “Imamo že nekaj kilometrine,” povedo. “Kolikor smo videti mladi, bomo imeli čez dve leti že okroglo obletnico delovanja.”

Story: Imset se zdi neobičajno ime. Na uho mi je prišlo, da gre pravzaprav za ime božanstva v egipčanski mitologiji.

Jaka P.: Pravzaprav gre za idejo našega nekdanjega bobnarja. Zagledal se je v ime, ne da bi poznal njegov pomen. Šele čez čas smo se lotili raziskovanja in ugotovili, da gre, kot rečeno, za božanstvo v egipčanski mitologiji, za sina boga Horusa, glavnega 'krivca' za onstranstvo. Imel je štiri sinove, Imset pa je bil edini s človeško glavo. Na kratko, za imenom ne stoji nobena huda zgodba.

Story: Stoji pa za filozofijo benda, katerega zasedba je doživela številne variacije. Nekoč kot šesterec z violončelom, to je bilo leta 2012 - povedli ste na festivalu Glas mladih v Črnomlju in s tem dobili vstopnico za glavni oder festivala Schengenfest, ko je ta še obstajal.

Dejan: Glede filozofije. Tedaj so bili poudarki na kitarah, klasični zasedbi, zdaj delujemo v večji meri na elektronskih inštrumentih. Odkar sodelujemo z zdajšnjim producentom, se nam odpirajo obzorja. Začeli smo razmišljati zunaj okvirjev. Ves način delovanja je drugačen. Do komadov pristopamo z modernimi nazori. Zato se nam tudi, ko nas vprašajo, kakšen slog imamo, zdi tako imenovano predalčkanje brez zveze. Veliko inspiracije je sicer prevzete iz klasike, celo Beethovna. Veliko takšnih elementov imamo, ki jih laiki ne slišijo.

Story: In če bi se morali predalčkati?

Jaka P.: Potem rečemo, da smo moderni rock. Sicer pa, ko nam gredo med ustvarjanjem komada kocine pokonci, delamo dobro. Če se naježiš, je to dober znak.

Story: Ne morem se izogniti Siddharti, spogledovanju z njimi. So primerjave z rock dinozavrom slovenskega prostora laskave ali nehvaležne za mlade generacije, ki želijo orati ledino na sceni?

Jaka P.: V zgodnjih začetkih, leta 2010, so primerjave, priznam, šle malenkost v nos. Zdaj so lahko le dobre. Primerjavo z nekom, ki je na sceni že 20 let in razproda stadione, si lahko šteješ le v čast. Je pa res, da je veliko odvisno od pristopa posameznika, ki poda primerjavo.

Blaž: Počasi tudi generacije, ki so nekoč poslušale Siddharto, odraščajo. Če danes vprašaš mladino, kdo so, poznajo komad ali dva, nikakor ne, da bi jih prav poslušali. To je dobro za nas. Trg ponuja nove možnosti.

Story: Se še spominjate preskoka od poslušanja do ustvarjanja glasbe?

Jaka P.: Sprva smo igrali priredbe nam všečnih bendov. Prav je prebroditi najstniška leta, dobiti malo zagona, da sploh lahko nekaj napišeš. Življenje se mora zgoditi. Sicer pa sem že pri šestih letih dobil od Miklavža plastično kitaro, od očetovega prijatelja pa bobnarske palice, ki sem jih navdušeno prinesel v vrtec. Tam sem imel svoj prvi bend.

Story: Za kaj ste porabili prvi koncertni honorar?

Blaž: Proslavili smo v Orto baru. (smeh) Šalo na stran. Vlagamo v opremo in videospote, na neki način imamo skupno blagajno.

Story: Danes delujete konsistentno, ne glede na to, da se počutite domače v različnih glasbenih smereh. Kateri bendi so vzgajali vas, ko ste bili mlajši?

Jaka A.: Linkin Park, Nightwish, Rammstein. Zanimivo je, da je vsak izmed nas poslušal kaj drugega. Nismo vsi na enaki valovni dolžini.

Blaž: Razvili smo sistem ustvarjanja komadov, vsem nekako pisan na kožo. Ko se ne ujamemo, poskušamo problem zaobiti oziroma spremeniti delček, da ustreza vsem. Navsezadnje je vsak izmed nas našel svoje mesto v bendu. Vloge imamo porazdeljene tako, da vsak točno ve, kaj bo prispeval k skupnosti.

Jaka P.: Načeloma se toliko strinjamo oziroma ne strinjamo, da je že kar malce pocukrano. Če pa že pride do nesoglasij, gremo na koncu vedno na pivo.

Story: Kako pomirite vročo kri?

Jaka A.: Saj si gremo na živce, ampak to niso tisti prepiri, ko bi bila želja po pretepu. Nekdo dobi dolg nos.

Jaka P.: Kot pri ženskah. Načeloma zelo podobno. (smeh)

Story: Ste navajeni, da v občinstvu prevladuje nežnejši spol, oziroma kakšno je to ravnovesje?

Jaka P.: Različno. Morda je v sprednjih vrstah res za odtenek več ženskih adutov. Ampak vsi so naši.

Story: Sicer pa ne spadate med studijske glasbenike, ste živi bend - vsaj tako vas opisujejo. Nekakšno ljubezen čutite do energije na odru, do tega neponovljivega trenutka. Drži?

Dejan: Raje imamo manjše špile, na njih je intimnejše vzdušje. Kar ne pomeni, da se večjih branimo.

Jaka A.: Lanskega decembra smo igrali v Domžalah pred večtisočglavo množico. Ko sem nehal peti, so me skoraj preglasili. To požene kri po žilah. Če bi bil to zadnji komad, bi verjetno jokal v zaodrju.

Jaka P.: Zdi pa se, da so ljudje bolj odprti zunaj glavnega mesta. Tukaj so izredno kritični, veliko je radovednežev. Koncerti po Sloveniji so imeli neprimerljivo boljšo energijo kot ti v prestolnici. Morda zato, ker igrati v kraju z malim številom dogodkov prinese s seboj občinstvo z veliko večjim presežkom energije. In to se občuti.

Story: Glasbeniki menda radi črpajo navdih iz travmatskih izkušenj. Gradite pesmi na način z več ravnmi interpretacije?

Dejan: Ljubezen je danes splošno razširjeno čustvo, zato je prevlada nekaj normalnega. Bistvo glasbe je predstaviti čustva, da jih začutijo tudi drugi. Radi pa ustvarimo poudarek na zgodbi, ji dodamo še kakšno drugo metaforo. Da lahko besedila prebirate na dva načina.

Jaka P.: No, ampak ne gre za neke zakomplicirane, zoprne in mistične metafore. Za pisanje komadov moraš preprosto imeti zgodbo, ki te matra.

Story: Album Persona je med drugim nastajal v New Yorku pod taktirko producenta, ki je sodeloval s skupinama Green Day in Linkin Park. Prek skladb je vidna močna politična opredeljenost obeh. Bi tudi vi želeli sejati malo uporništva?

Jaka P.: To, kar so Green Dayi, je del samega punka, iz katerega izhajajo. Imset se lažje vživi v osebne izkušnje, v doživljanje sveta skozi nekega posameznika. Raje to kot v splošne politične teme. Morda pa, ko se bomo iztrošili, začnemo s tem. (smeh)

Story: Kaj počnete, ko ne igrate? Drži, da so rokerji fantje, pred katerimi nas svarijo mame, ali gre zgolj za stereotip?

Jaka P.: Odvisno pri čem. Na trenutke znamo biti precej otročji. Žmoht je, ko se vsako leto za konec tedna odpravimo na smučanje. Lepo je imeti nekaj dni zase, drugje, izven Slovenije. Tam se vedno dogajajo lepe zgodbe.

Jaka A.: V opel astro spravimo štiri ljudi, vso opremo za smučanje, vso hrano in pijačo. Na to smo kar ponosni. In nekako vedno najdemo izgovor, da je to dober team building.

Besedilo: Neja Drozg // Fotografije: Helena Kermelj