Ajda je bila nekoč običajna kmečka hrana in celo hrana revežev, danes pa jo uvrščamo med najbolj hranljiva in zdrava živila. Poleg tega ne vsebuje glutena, zato je primerna tudi za ljudi s celiakijo.
Ajdo pogosto uvrščamo med žita, čeprav to ni. Spada namreč med dresnovke, njene sorodnice so na primer kislica in rabarbara.
Njeno ime je prevzeto iz nemške besede 'heide', ki pomeni pogan, ajd, ker so jo iz poganskih krajev in iz Kitajske v 12. stoletju v Evropo prinesli križarji. Na ozemlju zdajšnje Slovenije pridelujejo ajdo že več kot štiri stoletja.
Še pred nekaj več kot pol stoletja so pri nas pridelali precejšnje količine ajde, nato pa se je začela umikati rodovitnejšim poljščinam, zlasti koruzi. Uporabljali so jo v obliki kaše in moke.
Iz moke so pripravljali predvsem kruh in žgance, pa tudi pogače, štruklje, krape in druge sicer preproste, a zelo okusne jedi, ki jih v današnjih časih poznamo kot tipične slovenske kulinarične specialitete.
Kašo so običajno pripravljali na mleku ali vodi, najpogosteje pa so jo uporabljali za nadeve v klobasah.
Ajdov kruh in druge ajdove jedi niso bile tako rahle kot pšenične, so pa ljudi nasitile in jim zagotovile kakovostne beljakovine in druge nujno potrebne hranilne snovi, ki jih danes večinoma dobimo z mesom.
Bogastvo ajdovega zrnja
Beljakovine ajde so kakovostnejše od beljakovin pšenice, soje ali mesa, po aminokislinski sestavi pa jih prekašajo samo beljakovine kokošjega jajca.
Ajda ima uravnovešeno aminokislinsko sestavo beljakovin, njene beljakovine pa skupaj s počasi prebavljivim škrobom prispevajo k nižanju holesterola v krvi. Ajdova zrna so tudi bogat vir vitaminov skupine B.
V zunanjih plasteh ajdovega zrna je večina mineralnih snovi in flavonoidov. Zlasti slovenska ajda je bogatejša s cinkom kot japonska ali kitajska. Več cinka in drugih mineralov je v temnejši ajdovi moki kot v svetli. Ajda je pomemben vir tudi drugih elementov, kot so baker, magnezij in selen.
Rutin in drugi flavonoidi so naravni antioksidanti, ki delujejo protibakterijsko in preprečujejo, da bi se seme pokvarilo. Flavonoidi imajo v telesu pomembno varovalno vlogo, saj zmanjšujejo škodo, ki bi jo povzročilo sevanje in prosti radikali, ki lahko povzročijo raka.
Ajda ne vsebuje glutena, zato je primerna za ljudi s celiakijo. Uživanje ajde je priporočljivo tudi pri obolenjih srca in ožilja, arteriosklerozi in diabetesu. Različni flavonoidi namreč vplivajo na kapilare tako, da zmanjšujejo njihovo krhkost in jih krepijo.
Nekatere snovi v ajdi zavirajo delovanje določenih encimov, posledica pa je zmanjšanje vode v medceličju. S tem varujejo pred nastanki edemov, vnetji, bolečinami in krči.
Ajda v prehrani
V prehrani uporabljamo predvsem ajdova semena, iz katerih z luščenjem pridobimo ajdovo kašo, z mletjem pa ajdovo moko. Ker ajdova moka ne vsebuje lepka, jo je za pripravo testa treba popariti ali pa mešati s pšenično moko. Ajdovo moko uporabljamo za peko kruha in raznega peciva, pa tudi za žgance, krapce in palačinke.
Ajdova kaša je idealno živilo tudi za današnji čas. Ne samo zaradi velike hranljivosti, ampak tudi zato, ker je hitro pripravljena – kuhana je v dobrih 10 minutah. Uporabljamo jo kot prilogo k mesnim jedem, jušno zakuho, v nadevih, sladicah ali samostojno kot rižoto z gobami ali zelenjavo. Zelo dobro se ujema z gobami, skuto, sadjem in oreški, kanček kisle smetane pa daje ajdovim jedem piko na i.
Iz Lise
Novo na Metroplay: Kako hitro in enostavno pripraviti uravnotežen obrok? | Žana Hrastovšek
