Motnje hranjenja niso težava le mladostnikov. Strokovnjaki opozarjajo, da se vse več žensk in moških s temi stiskami prvič sooča šele v srednjih letih, pogosto zaradi hormonskih sprememb, družbenih pritiskov in nezadovoljstva s telesom. Zakaj številni primeri ostanejo neprepoznani in kako prepoznati opozorilne znake?
Čeprav anoreksijo, bulimijo in kompulzivno prenajedanje najpogosteje povezujemo z mladostnicami, se motnje hranjenja pogosto pojavijo ali ponovno razvijejo tudi pri ženskah v srednjih letih. Na spletu se je za pojav motenj hranjenja med menopavzo ali perimenopavzo uveljavil izraz »menoreksija«, skovanka iz besed menopavza in anoreksija.
Žal so odrasli, ki se soočajo s tovrstnimi težavami, še vedno premalo vključeni v raziskave in programe zdravljenja. To ustvarja veliko vrzel v razumevanju dejanskega obsega problema, opozarja Samantha DeCaro, psihologinja in direktorica centra za zdravljenje motenj hranjenja Renfrew, za HuffPost.
»Odrasli v srednjih letih izpolnjujejo enaka diagnostična merila kot mlajši bolniki. Spopadajo se s simptomi, kot so omejevanje vnosa hrane, prenajedanje ali bruhanje,« pojasnjuje DeCaro.
Razlika je v življenjskih okoliščinah, ki lahko težave sprožijo ali poslabšajo. Med njimi so menopavza, ločitev, odhod otrok od doma, kronične bolezni, telesne spremembe ter izzivi staranja v družbi, ki pogosto poveličuje mladost.
Mnogi ljudje svoje težave spremljajo že desetletja. Nekateri pravijo, da so imeli zapleten odnos do hrane ali telesne podobe že v adolescenci, klinična motnja hranjenja pa se je razvila šele pozneje v življenju. Pri drugih, ki so bili s svojim telesom zadovoljni vse do štiridesetih ali petdesetih let, pa gre za povsem novo in zelo obremenjujočo izkušnjo.
Težava, ki pogosto ostane neopažena
Erin Parks, soustanoviteljica in klinična direktorica platforme za virtualno zdravljenje motenj hranjenja Equip, pravi, da je kar četrtina njihovih odraslih pacientov starih med 40 in 65 let.
V raziskavi, ki jo je Equip izvedel med več kot tisoč odraslimi, starejšimi od 40 let, jih je najbolj presenetil podatek, da je 35 odstotkov žensk prvič razvilo motene prehranjevalne navade prav v srednjih letih.
»Prepričana sem, da veliko motenj hranjenja v tem obdobju ostane neprepoznanih, ker ne ustrezajo stereotipni predstavi o tem, kako naj bi takšna motnja izgledala,« pravi Parks.
Ker je kultura diet močno normalizirana in vitkost pogosto enačimo z zdravjem, se številna nevarna vedenja skrivajo pod oznako »zdravega življenjskega sloga«. Preskakovanje obrokov, pretirana telesna vadba ali stroge diete, kot je občasno postenje, zato pogosto ne vzbudijo suma.
Čeprav so ženske prizadete pogosteje, tudi moški niso izjema. Skoraj 39 odstotkov moških je poročalo, da so se s staranjem začeli slabše počutiti v svojem telesu, njihove težave pa so pogosto spregledane ali pripisane drugim vzrokom.
Hormoni, družbeni pritiski in komentarji okolice
Hormonske spremembe med menopavzo imajo pomembno vlogo pri razvoju motenj hranjenja v poznejšem življenjskem obdobju.
Pri ženskah raven estrogena pade za približno 60 odstotkov, proizvodnja progesterona pa se skoraj povsem preneha. Po besedah Parksove to ustvarja »popolno nevihto« pridobivanja telesne teže, nihanja razpoloženja in občutka izgube nadzora nad lastnim telesom.
Tudi moški se soočajo s spremembami. Raven testosterona po 25. letu vsako leto postopoma upada, v srednjih letih pa se zmanjševanje še pospeši. Posledice so kopičenje maščobe okoli trebuha, izguba mišične mase in manj energije.
Včasih so sprožilec lahko tudi nepremišljeni komentarji zdravnikov, ki hujšanje prevečkrat predstavljajo kot univerzalno rešitev za zdravstvene težave.
Psihologinja Lauren Muhlheim iz Los Angelesa opozarja, da mnogi njeni klienti v srednjih letih želijo z dietami in vadbo preprečiti ali rešiti določene zdravstvene težave. Toda prav takšni pristopi lahko pri nekaterih sprožijo motnjo hranjenja.
»Zdravstvenih težav ni mogoče reševati zgolj s površinskim hujšanjem. Obstajajo tudi drugi, bolj celostni pristopi,« poudarja.
Poleg vsega živimo v kulturi, ki ne poveličuje le vitkosti, temveč tudi mladost. To po mnenju DeCaro predstavlja dvojni pritisk za ljudi v srednjih letih. Motnje hranjenja se pogosto razvijejo kot posledica več dejavnikov tveganja, ki se prepletejo v posebej občutljivem življenjskem obdobju.
Kaj lahko storite, če vas skrbi?
Motnje hranjenja niso povezane le s hrano ali telesno težo. Gre tudi za čustvene stiske, katerih zdravljenje zahteva veliko več kot zgolj spremembo prehrane, poudarja DeCaro.
»Proces okrevanja ljudi pogosto ponovno poveže z njimi samimi. Pomaga jim prepoznati njihove resnične potrebe, želje in vrednote,« pravi.
Strokovnjaki svetujejo nekaj pomembnih korakov.
Sprejmite, da se telo spreminja
Če ste preveč osredotočeni na spremembe svojega telesa, poskusite pozornost usmeriti na vse, kar vam je telo skozi življenje omogočilo doživeti, namesto da se primerjate z mlajšo različico sebe ali z drugimi.
»Povsem normalno je, da se telo sčasoma spreminja, še posebej med hormonskimi prehodi. Ni pa zdravo, da postanete obsedeni s svojim videzom ali hrano. To jemlje ogromno mentalne energije in vam preprečuje, da bi zares živeli,« pravi Muhlheim.
Poiščite strokovno pomoč
Motnje hranjenja so resna in potencialno življenjsko nevarna stanja, ki pogosto zahtevajo specializirano pomoč. Če se soočate s podobnimi težavami, je pomembno, da poiščete strokovno podporo, prilagojeno vašim telesnim in čustvenim potrebam.
Ne ostajajte sami
Motnje hranjenja pogosto uspevajo v izolaciji, zato je povezovanje z ljudmi s podobnimi izkušnjami lahko pomemben del okrevanja.
Pridružitev podporni skupini, poslušanje zgodb o okrevanju ali branje osebnih izpovedi ljudi, ki so se z motnjami hranjenja soočali v srednjih letih, lahko pomaga pri občutku, da v tem niste sami.
Upirajte se kulturi diet
Bodite previdni pri sporočilih dietne kulture, ki odraslim v srednjih letih obljublja »ustavitev staranja« ali »povrnitev stare postave«.
»Takšna sporočila so danes postala skoraj vsakdanja,« opozarja Parks. »V občutljivih življenjskih obdobjih so lahko še posebej škodljiva. Kot družba bi morali pogovor o staranju premakniti stran od nenehnega nadzora telesa in hitrih diet ter ponuditi več sočutja in podpore pri teh naravnih življenjskih spremembah.«
Vir: jutarnji.hr
