Ni imel dovolj informacij o svojem stanju, niti ni vedel, da imajo tudi moški lahko motnje hranjenja, dokler se ni hudo zapletlo.
"Moja mama je imela raka že odkar sem se rodil. Najprej je umrl moj dedek, mesec kasneje še mama, kar je bil začetek mojih motenj hranjenja.
-
Poslušajte naše podkaste! 🎧 Pika Miškulin o Exatlonu: "Tekmovanje ni tako enostavno, kot zgleda na televiziji"
Star sem bil 17 let in se na pol profesionalno ukvarjal z nogometom, kar pomeni, da sem imel popoln nadzor nad tem, kaj jem in koliko se gibam. Po mamini smrti sem se za kakšna 3 leta izoliral od družine in prijateljev. Počutil sem se, kot da sem izgubil čisto vse. Čutil sem krivdo za mamino smrt, čeprav se mi sedaj to zdi trapasto.
V tistem času sem se obrnil na več zdravnikov, ki so me vedno znova zavračali in moje negativne občutke pripisali žalovanju. Predpisali so mi antidepresive in mi rekli, naj se oglasim čez nekaj mesecev.
Ko sem bil star 20 let, sem doživel srčni napad, ki me je spravil v komo za 3 mesece. Bil je posledica mojih motenj hranjenja.
Ko sem se prebudil iz kome, nisem moral sprejeti, kar so zdravniki rekli. Bilo naj bi zelo hudo. V bolnišnicah sem bil celo leto in šele potem so mi končno postavili diagnozi: bulimija in anoreksija. Imel naj bi ju v preteklih letih.
Občutil sem sram in krivdo - kako me bodo sprejeli, saj sem moški z motnjami hranjenja. Kako se bo na to odzvala družina? Prepričan sem bil, da sem edini s takšno težavo, zato sem odrival ljudi stran od sebe. Nisem hotel podpore.
Situacija se je obrnila šele, ko sem začel govoriti o tem, kar sem preživljal.
Oče je bil na moji poti ves čas trdna opora, kar me je presenetilo, saj je bil vedno mnenja, da moški ne bi smeli jokati in da moramo kopičiti čustva v sebi. Povedal mi je, da me bo ne glede na vse imel rad.
Planil sem v solze in mu povedal za svojo diagnozo. Sprejel je situacijo in bil ob meni vse čas - ko sva izbrala zdravniško oskrbo, ekipo, v kateri sem okreval, načrt, ki sem se ga moral držati ... Če ne bi bilo njega, se verjetno ne odprl in javno govoril o tem.
Okreval sem kakšnih 6 let, medtem sem dvakrat spet podlegel motnjam. Prvič, ko je moja žena dobila hujšo diagnozo in drugič, ko je umrl moj oče. Sedaj sem star 42 let in kakšnih 5 let nisem podlegel motnjam.
Ni bilo lahko. Ko sem na začetku razlagal o motnjah hranjenja, so me nekateri smatrali kot grožnjo zato so z mano prekinili stike. Eden od prijateljev je celo prišel k meni in povedal moji ženi, naj se loči, preden ji uničim življenje.
Kasneje sem ugotovil, koliko ljudi trpi v tišini - koliko moških, se s tem spopada v samoti. Če moja zgodba spodbudi vsaj enega moškega, da poišče pomoč, je bilo vredno."
Metro.co.uk
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
