"Pri anoreksiji ne gre le za ekstremno vitkost ..." (osebna izpoved dekleta)

"Pri anoreksiji ne gre le za ekstremno vitkost ..." (osebna izpoved dekleta) (foto: profimedia) profimedia
16. 3. 2022

"Moje srce je podivjalo. Zbala sem se, da sem spila preveč kave in bom umrla."

"To jutro je bilo povsem običajno. Prebudila sem se in spila skodelico črne kave. Pripeljala sem se v službo in se usedla za svojo mizo. Za kosilo sem imela kavo, za sladico spet kavo ... Nasploh sem jo spila ogromno. Ko sem se sprehodila gor, da nadaljujem z delom, sem se začela počutiti čudno. Mogoče sem spila preveč skodelic? Ampak veliko kave spijem vsak dan, zato to verjetno ni težava. 

Moje srce je podivjalo. Zbala sem se, da sem spila preveč kave in bom umrla. Mogoče lahko malce posedim. Začela sem se potiti, oblačila so se lepila name. Ko sem se usedla, se je soba zavrtela. Mogoče potrebujem malo sladkorja in bi lahko pojedla kakšen piškot? Sklenila sem, da si enega lahko privoščim. Nihče nima direktnega pogleda v kuhinjo, zato sem segla po piškotu. Počutila sem se malo bolje, zato sem odšla nazaj do svoje mize. Še vedno nisem morala pregnati čudnega občutka. 

Kasneje tisti dan sem se znašla v bolnišnici. 

Na anoreksijo gledam kot na zajedavca: naseli se v tvojih mislih in tam preživi mesece, raste in te na koncu uniči. Včasih se sploh ne zavedaš kaj se dogaja, dokler ni prepozno, da bi kako ukrepal. Na koncu ne veš več, kateri del tebe je anoreksija in kolikšen del je resnično tvoja osebnost. To ni odločitev, je mentalna bolezen. 

Anoreksija te naredi šibkega, pravzaprav krhkega. Čustev skoraj ne čutiš - ne smejiš se, niti ne jokaš. Pošali se s kratkoročnim spominom, izčrpa do te mere, da ne moreš niti pospraviti stanovanja ali stopiti pod prho. Tako te posrka v tok misli, da se ne pogovarjaš več s prijatelji. 

Preveč te zamoti, da bi v miru lahko pogledal film. Postelja postane tako neudobna, da se na nekaj ur prebujaš z bolečinami. Menstruacija izgine, da ostane dovolj energije za ostale organe. Težko je že hoditi, kaj šele početi kaj drugega. Tako se počutiš, ko imaš anoreksijo. Življenje je bolečina, ampak si preveč utrujen, da bi ti bilo mar. Ves ta čas te tvoja družina gleda počasi umirati, saj vsa ponujena pomoč naleti na gluha ušesa. 

Počutila sem se, kot da sem obtičala ujeta in nisem vedela, kako naj se izkopljem iz tega. 

Bila sem izjemno nesrečen človek. Imela sem službo, ki sem jo sovražila. Živela sem s fantom, ki je postal zaročenec in dolgo se nisem zavedala, da v razmerju nisem srečna. Nekaj ima z anoreksijo opraviti tudi kultura. Kot večina deklet sem prebirala revije, gledala filme in spremljala družbena omrežja. Čeprav se mi ni zdelo, je podoba idealnih teles vplivala name. Od tu izvira tudi delna zmota o tej bolezni. 

Pri anoreksiji ne gre le za ekstremno vitkost. To je pogosto stranski učinek. Glavni cilj je nadzor. Ko ti življenje uide iz rok in hrepeniš po nadzoru, je dober občutek, če lahko uravnavaš vsaj nekaj. Največkrat je to hrana. Jaz sem v nadzoru hrane našla varnost in smisel, ki ga v drugih stvareh nisem videla. 

Prehod iz lakote v stradanje spremeni kemijske procese v telesu: prične se sproščati hormon serotonin, zaradi katerega se počutiš dobro. To naj bi spodbudilo človeka, da najde hrano. Tudi zaradi anoreksije se kratek čas počutiš bolje. Lahko traja več let, preden se zdrava teža prevesi v nezdravo in preden postaneš anoreksičen. To drži tudi zame. Takrat, ko sem se prebudila v bolnišnici, je bilo drugače. Žal mi je, da je šlo tako daleč in zelo priporočam vsakomur, ki se spopade že z blago motnjo hranjenja, da takoj poišče pomoč. 

Anoreksija se zgodi veliko pred enormno izgubo teže. 

Če ste bolj strogi do svojih prehranskih navad, se bojite obrokov ali jih začnete izpuščati, ni prehitro, da si poiščete pomoč. Tudi če se vam ne zdi, da je to problem. Ko sem pristala v bolnišnici, sem zadela ob dno. Če pri 25. letih ne moreš poskrbeti zase tako mentalno kot fizično, se zdi, da slabše ne more biti. Resnično sem bila pripravljena umreti, da bi se izognila svojim problemom. 

Okrevanje je izjemno težko. Ampak naj zveni še tako izrabljeno, se je vredno potruditi. Še vedno imam svoje slabe dneve, vendar se z njimi dejansko lahko soočim, ker sem že zelo okrevala. Še vedno potrebujem strokovno pomoč in moje življenje ni popolno, ampak uživam v vsaki majhni nepopolnosti, ker vidim, da je večina mojih dni čudovitih."

Vir: https://weareluminate.co