Vas že eno samo nadstropje stopnic spravi ob sapo? Preden zaženete paniko, preberite naslednje.
Ljudje (in tudi precej naših najbližjih živalskih sorodnikov) ponavadi ustavimo ali upočasnimo dihanje, kadar se za kratek čas osredotočimo na določeno nalogo.
Ko na primer tečete na sestanek, ob približevanju stopnicam, po katerih se nameravate kar najhitreje povzpeti, vaši možgani aktivirajo poseben program - recimo mu kar 'program osredotočanja na majhno nalogo'. Posledično upočasnite dihanje ali pa celo prenehate z njim, s tem pa morda nadaljujete celo, ko se vzpenjate.
To seveda povzroči, da se manjši naval kisika, ki ga naše mišice porabijo, združi z manjšim navalom pomanjkanja kisika, ki je posledica neenakomernega dihanja. Ti dve sili družno povzročita, da raven kisika v krvi ponori.
Ko stopnice premagate, pa se program konča. Možgani hitro zaznajo nizko raven kisika v krvi in pošljejo obratne signale, zaradi česar začnemo hitro dihati, da bi nadomestili manjkajoči kisik (pravzaprav to povzroči porast ogljikovega dioksida v krvi, kisik in ogljikov dioksid pa sta v naši krvi v vseh normalnih okoliščinah neločljivo povezana).
Zakaj torej prenehamo z dihanjem, ko bi morali dihati še bolj?
Ta refleks se je razvil, da bi se naše telo umirilo, kadar se osredotoča na fizično nalogo, ki zahteva koncentracijo in natančnost.
Predstavljajte si, da je treba vdeti iglo, narediti kirurški zarez, naperiti puško ali vreči puščico v tarčo pri pikadu. Pri teh koordiniranih fizičnih nalogah sta mirnost in tiha koncentracija ključni. Če svoje dihanje upočasnimo ali prenehamo z njim, zmanjšamo gibe svojega telesa in (upajmo) pri izvrševanju svojega pazljivo načrtovanega dejanja dosežemo večjo natančnost. Vsaj tako naj bi bilo.
Nekateri ljudje poročajo tudi o apneji (začasno prenehanje dihanja), medtem ko tipkajo, sekljajo zelenjavo, brskajo po predalu ali hladilniku, rišejo sliko ali opravljajo kakršnokoli nalogo, ki zahteva hipno koncentracijo.
Poskusite:
Ko boste naslednjič hiteli na sestanek, se osredotočite na dihanje, namenoma dihajte globoko, ko se boste približevali stopnicam, in se prisilite, da boste med vzpenjanjem še vedno dihali. Če boste to počeli vsakič, vam bo sčasoma prešlo v navado in upajmo, da ne boste nikoli več prispeli sopihajoči in zadihani.
Preberite še:
- To se lahko zgodi, če hodite pol ure na dan
- 9-tedenski program tekaškega treninga za popolne začetnike