"Povečala sem si prsi in si po dveh mesecih dala odstraniti vsadke" (ženska o tem, kaj nas zares naredi privlačne)

"Povečala sem si prsi in si po dveh mesecih dala odstraniti vsadke" (ženska o tem, kaj nas zares naredi privlačne) (foto: profimedia) profimedia
21. 7. 2021

"Že kot majhna deklica sem vedno hotela imeti veliko oprsje. Moje želje niso bile nikoli uslišane. Ko sem odrasla, sem komaj zapolnila najmanjši nedrček."

"Z leti sem opazila, da ima moja mlajša sestrica precej večje dojke od mene. To me je začelo precej motiti, začela sem se celo pritoževati mami o nepravičnosti pri deljenju genov. 

Odvrnila mi je, da si dam lahko povečati oprsje, če si tega zares želim. To bo moje darilo ob zaključku srednje šole. 

Naslednje mesece sem raziskovala vse o operaciji, možnostih polnil, okrevanju ... Postala sem obsedena. Naročila sem se celo na nekaj posvetov (ki sem jih potem odpovedala zadnjo minuto). Bitka v meni je trajala nekaj mesecev in vedno, ko sem se prepričala, da ne potrebujem operacije, me je čez nekaj dni spet imelo, da jo imam. 

Končno sem si rekla, da bom poskusila. Nekaj mesecev kasneje sem se objokana vozila na težko pričakovano operacijo. Mislila sem, da delam napako, a ta strah ni bil dovolj velik, da bi me ustavil. Malo treme je dobro imeti, kajne? 

Več ur kasneje sem se vračala domov - z novimi vsadki. Hlipala sem, stokala in jokala, saj sem bila v velikih bolečinah. Protibolečinske tablete niso veliko pomagale. Bila sem nesrečna, morala sem veliko ležati in precej me je bolelo. Sama nisem morala niti do stranišča. 

Bolečina, ki sem jo občutila, je bila popolnoma nepotrebna. Sem res morala skozi vse to, samo zaradi večjih dojk?

Morala bi se počutiti samozavestno, ponosno, seksi. Bila pa sem osramočena in v globoki depresiji. Hotela sem se imeti bolj rada in počastiti svoje telo ter nehati naprej potiskati vprašanje, kako boljša bi bila z večjim tem in manjšim onim ... Nekega dne sem zavila v trgovino in si kupila 3 velike majice. Od takrat naprej sem jih neprestano nosila. Nisem hodila ven, ker nisem hotela, da bi kdo opazil mojo nesigurnost, ki me je pripeljala do povečanja oprsja. Jokala sem in pisala patetične pesmi o celotni izkušnji. Iskala sem pomoč na spletu. 

Vsem, ki so vedeli za mojo napako, sem jokala in se jim pritoževala. Govorili so mi, da se moram samo navaditi in še malo počakati za končni videz, potem pa se bom vzljubila. Res je, dojke so se morale še zaceliti, a to ni bilo bistvo. Četudi bi bile popolne že takoj po operaciji, jih ne bi hotela imeti. Zakaj? Spoznala sem, da se hočem imeti rada takšna, kot sem. Brez popravkov. 

Po kakšnem tednu premišljevanja, sem poklicala zdravnika in oznanila, da se hočem znebiti vsadkov. Rekel je, da bo to storil, ampak po dveh mesecih, ko se vse zaceli in se malo privadim. Če bom potem še vedno hotela enako, bova določila datum. 

Obiskala sem še nekaj plastičnih kirurgov in vsi so mi predlagali, naj prsi obdržim. Da izpopolnijo moj videz in da so precej nujne, so rekli. Kaj za vraga?

Po dveh mesecih izogibanja socialnim stikom in objemom sem končno dočakala operacijo. Tokrat nisem jokala in ni me skrbelo. 

Privlačnost nima nič opraviti z mojim videzom - prihaja iz prepričanja, da je to, kar imam in kar sem, dovolj. Ko sem prišla domov, sem oblekla oprijeto majico in ponosno prijateljem pokazala svoje majhno oprsje. Objela sem se. Končno sem se v svoji koži spet počutila udobno.  

Bila sem spet svobodna, ponosna in seksi. 

Čeprav je mama rekla, da bo plačala operacijo, je naneslo tako, da takrat ni imela dovolj denarja. Zato sem porabila svoje prihranke, ki sem jih nabirala več let. Ko danes pomislim, koliko potovanj bi si lahko privoščila, ali koliko bi že imela privarčevanega za hišo, postanem žalostna. Namesto teh lepih izkušenj sem denar porabila zato, da sem občutila najhujšo bolečino do sedaj. 

Kakorkoli, čutim, da je bila ta izkušnja zame potrebna. Denar, ki sem ga zapravila, mi je prinesel nekaj velikih spoznanj o sebi in svojem telesu." 

Po predlogi ravishly.com (Amanda Elder)