Vid je mlad inštruktor joge iz Ljubljane, ki pravi, da je joga veliko več kot le fizično delo. Joga je nekaj, kar lahko izvajamo že tako, da zavestno kuhamo. Hkrati pa opozarja na brezglavo sledenje jogijskim učenjem, ki za nas morda niso primerni.
Vid, zakaj ravno joga?
Imam srečo, da mi je mama že zelo zgodaj omogočila dostop do duhovnosti, s katero se je ukvarjala. Konec osnovne šole sem z njo že obiskoval meditacije, ki so mi pomagale umirjati um in sproščati stres. Šport, kot smo ga poznali v šoli, mi je predstavljal veliko obremenitev, saj je temeljil na tekmovalnosti, sam pa sem bil leto mlajši in posledično fizično manj zmogljiv od drugih. Potrebo sem imel po bolj celostnem, sproščujočem, predvsem pa bolj svobodnem in osvobajajočem gibanju, ki mi ne bi predstavljalo nepotrebnih napetosti. V gimnazijskih letih sem se tako srečal z jogo, ki mi je pomenila odlično dopolnitev k moji življenjski filozofiji in poti.
Nikoli ne bom pozabil, kako sem že po nekaj izvedbah Pozdrava soncu čutil večjo energetsko pretočnost in sproščenost, kljub takratni fizični nemoči in slabši gibljivosti. Presenetilo me je, kako so navidez lahki gibi lahko tako zahtevni in spraševal sem se, kako v določenih položajih sproščeno dihati, določene mišice aktivirati, določene sprostiti...
Veliko asan od nas zahteva, da najprej mentalno razvozlamo položaj, preden ga poskušamo izvesti s telesom. In ko vidimo, da nam ne uspe, vendar vztrajamo, ob tem sprejemamo svoje zmogljivosti, a jih hkrati premikamo. Spoznamo, da je naše telo res čudovit in zanimiv inštrument, ki mu je potrebno namenjati pravo pozornost, tako v obliki nege, hrane, kot tudi fizične aktivnosti. Joga ponudi mnogo izzivov, tako za um, kot tudi za telo, hkrati pa se odpiramo novim možnostim giba, včasih celo razmišljanja in delovanja. Kar smo, ne moremo skriti in ko svoje fizično telo utrudimo, ali pa ga zelo zmehčamo, se notranji impulzi lahko začnejo sproščati v obliki evforije, trzanja telesa ali celo joka... Vsak doživlja ta posebna stanja na svoj način, kar nas joga tudi uči - da je vsak človek edinstven, vsak ima svoj ritem diha in bitja srca, svoj način gibanja, svoje miselne predstave. Če smo pozorni, lahko te notranje vzgibe prepoznamo in jih po potrebi, če nam škodijo, tudi opustimo. Kar se dogaja na blazini je simbolična slika našega življenja.
Kaj bi torej rekel, da ti pomeni joga?
Joga mi pomeni individualno čutenje sebe, svojega diha, stik s sabo in predvsem osvobajanje. Pa tudi izziv. Včasih nam je nelagodno, ko se postavimo (tudi fizično) v nek položaj in smo enostavno prisiljeni dihati, sami sebe umiriti, tudi če smo v neki čudni situaciji (ali asani), v kateri nismo vsak dan. Z dihom in umirjenim miselnim tokom lahko naredimo ogromno za preprečitev stresa. Ko se v nas sproži reakcija boj ali beg, se spopademo z dano situacijo, tako da jo sprejmemo in pustimo, da mine. Prej, ko sprejmemo in se prepustimo položaju, lažje nam bo in hitreje bomo napredovali. Napredek sledi disciplini.
Je joga zate samo fizično delo?
Če bi bila joga samo fizično delo, ne bi bila joga, ampak zgolj neka fizična aktivnost. Seveda mi predstavlja zelo izpopolnjeno gibanje, saj krepi telo, ga dela bolj prožnega in učrščvuje mišice trupa in medeničnega dna, ki so za zdravo delovanje telesa zelo pomembne. Poleg tega deluje tudi na žleze z notranjim izločanjem. S tem otipljivim, fizičnim delom sebe lahko iščemo stik s sabo, saj nekje moramo začeti. Kje lažje, kot pri temu, kar lahko vidimo, otipamo, premikamo?
Meni fizična aktivnost med drugim pomaga, saj se utrudim do te mere, da mi zavore popustijo in se na koncu, ko počivam v savasani (položaju mrtvaka) lahko resnično sprostim in predam trenutku. Takrat lahko začutim sebe kot nekaj, kar je veliko več kot zgolj fizično telo. Podobno se mi včasih dogaja med samo prakso, a na koncu, ko se sproščam, najbolj pogosto. Z redno prakso se začneš drugače sprejemati, začenjaš občudovati telo in se mu čuditi, kaj vse zmore, kako nas dobesedno prenaša kljub vsem nepotrebnim obremenitvam in strupom, ki jih vanj vnašamo dan za dnem. Mogoče so fizični strupi še najmanj, v primerjavi s samokritičnimi mislimi, slabo samopodobo in občutki nesprejemanja, ki jih imamo o sebi in nas silijo v tekmovalnost in primerjanje z drugimi.
Joga nas prisili, da se začnemo spoznavati in se sprejeti, tam kjer smo, kakršni smo. In šele takrat se ustvarijo pogoji za napredek. Včasih nam gre bolje, včasih se nam tu zatakne in takrat nas telo zelo elegantno (in drugič bolj grobo opozori), kje in zakaj delamo napako. Telo ne laže, dih pa tudi ne. Misli včasih lahko skrijemo pred svetom, telo pa spontano in nezavedno komunicira z zunanjim svetom, ter mu izdaja naše notranje vsebine - tudi tiste, ki jih morda sami ne vidimo ali prepoznamo. Joga je veliko več, kot samo fizično delo, vendar tudi, če jo jemljemo zgolj kot telesno vadbo, bomo deležni mnogih pozitivnih učinkov in morda se nam bo počasi, korak za korakom začelo življenje spreminjati na bolje. Joga je namreč nalezljiva. Ko enkrat vidimo, da se lahko počutimo bolje, se ta želja še povečuje in nekatere koncepte, ki so bili morda prej zgolj filozofski, prizemljimo oz. razširimo v obliko dnevne rutine.
Katero zvrst joge prakticiraš?
Najpomembnejše mi je sicer vsakodnevno meditiranje. A ker mi je gibanje izjemno pomembno in ker jogo naravnost obožujem, sem se že leta nazaj usmeril v bolj "fizične" stile joge, kjer je glavni poudarek na asanah (torej jogijskih položajih) in dinamičnih povezavah med njimi. Sedaj, ko sem od jutra do večera na nogah, mi ustreza stil Ashtanga vinyasa, saj zahteva veliko discipline, napora in rednosti. Čutim, da trenutno to zelo potrebujem, da se ne izgubim v kaotičnem tempu vsakdana, saj mi predstavlja stalnico. Čeprav se mi velikokrat ne ljubi in se vsakič med prakso, ko je telo že kar precej izčrpano, sprašujem, zakaj mi je tega sploh treba, je ves čas in trud na koncu več kot poplačan. Sicer pa so me oblike gibanja, ki so mi predstavljale večji fizični izziv od nekdaj všeč, saj sem že kot otrok rad plesal in postavljal telo v nenavadne položaje. Ko potrebujem več svobode v gibanju, ko imam tudi več časa, pa rad eksperimentiram v gibanju, sledim notranjim vzgibom in skozi to spontanost in s pomočjo glasbe dostopam do sebe. Ta oblika pa mi še najbolj ustreza, vendar zanjo potrebujem čas in primeren prostor, da se lahko izrazim.
Ti je joga dovolj ali jo kombiniraš s kakšnimi drugimi aktivnostmi?
Sedaj, ko prihajajo bolj mrzli meseci, mi je joga dovolj. Ko se začne prebujati pomlad, pa mi na misel ne pride, da bi se zaprl v sobo, vendar grem raje v naravo teči in svoj tek zaključim še z različnimi asanami. Z največjim veseljem stojim na glavi, se raztegnem v položaju strešice ali odprem prsni koš v položaju kobre...
Menim, da vsako telo potrebuje svoje gibanje, tako se moramo tudi mi prilagajati letnim časom, vremenu in počutju. Ni smiselno, da bi vsak dan prakticirali jogo, ker smo si to obljubili, če bi se raje odpravili na sprehod in naužili sončne energije. Joga ne sme biti nekaj, v kar se zapičimo in si ne dopustimo nič drugega. Mnogim, tudi meni se je to zgodilo čisto na začetku moje jogijske poti, vendar sem kmalu spoznal, da zaradi tega zamujam veliko lepote in pomembnih sporočil, ki nam jih nudi drugačna oblika gibanja, recimo tek ali ples. Če smo zavestni, nas ples lahko nauči marsikaj, česar nas joga ne more. In obratno. Včasih pa moramo počivati, da se vse, kar počnemo s telesom in umom malo predela in umiri. Ne moremo tudi biti ves čas v gibanju, saj si lahko tako povzročimo še več stresa.
Na kaj bi opozoril ljudi, kakšne napake lahko počnejo pri jogi?
Napake, ki jih opažam pri sebi in pri drugih, so predvsem brezglavo sledenje jogijskim (ali drugim duhovnim) učenjem, ki zanje niso primerni, ali jim celo škodujejo. Že leta nazaj sem na uri kundalini joge opazil, da doživljam izjemno neprijetna in čudna občutja, zaradi katerih sem se bal, da se mi bo dobesedno zmešalo. Nekaj se je premikalo v meni, na kar nisem bil pripravljen, ali pa ni bilo primerno zame, vsaj na tak način ne. Tudi na gong kopeli sem čutil, kako se mi energijsko polje oža in rezultat tega je bil 14-dnevni glavobol. Nekateri so me hoteli takrat prepričati, da je šlo v mojem primeru za obliko energetskega čiščenja, vendar sem sam začutil, da ni šlo za čiščenje, vendar zgolj za neizkušenost tistega, ki je vodil ali neprimernost omenjenih tehnike.
Tu se je šlo za mojo izkušnjo, nekoga drugega je morda odprlo in ga popeljalo v čisto nov svet. Nima smisla, da sledimo nečemu, samo zato, ker menimo, da moramo, ali pa ker je to sedaj popularno. Določene tehnike nam lahko seveda pomagajo, da se sprostimo, odpremo, mogoče kaj dojamemo ali očistimo, vendar biti hkrati fleksibilni in iskreni v tem, da vemo, kdaj smo nekaj prerasli in kdaj je čas, da gremo oz. iščemo naprej.
Če smo pripravljeni, se nam tako ali tako vedno tlakuje pot pod nogami, ki nas pelje v pravo smer. Napake zame pomenijo predvsem ozkoglednost in prepričanje, da moramo doseči določeno asano, jo izvesti bolje kot nekdo na sosednji blazini ali pa iti globlje v položaj, kot smo bili prejšnjič. Tudi sam se vedno znova znajdem v položaju, ko vidim, da me je ego ponovno zavedel. Ko prakticiram jogo, zato ne dam od sebe 100% fizične zmogljivosti, vendar se raje držim malo nazaj. Vem, da bo moj ego takoj izkoristil vsako situacijo in jo obrnil sebi v prid takoj, ko mu bom dal le malo prostora.
Seveda mnogi, ki začnejo z jogo, delajo tudi take napake, da telo ni v optimalnem položaju, vendar se to lahko hitro popravi. Več škode dela naš ego, ki hoče vedno več in vedno bolje. Pri jogi velja več je manj, če se bomo silili v za nas neprimeren položaj, se nam bo telo treslo, začeli bomo dihati plitvo v prsni koš, s čimer se bo v telesu sprožil mehanizem "boj ali beg", torej stresni odziv, kar pa je popolno nasprotje joge.
Kolikokrat na teden in koliko časa bi bilo optimalno, da bi vadili jogo?
Če smo zavestni pri kuhanju, že izvajamo jogo. Kdor vsak dan dve uri preživi na blazini in na vsak način želi osvojiti stojo na glavi, se ob tem trese in ne diha, ob tem pa se še obremenjuje in obtožuje, ker mu ne uspeva tako, kot si je zadal, ta za moje pojme ne dela joge. Če govorim o tehnikah umirjanja uma, kot je meditacija, bi bilo dobro to prakticirati vsak dan, saj smo že tako otopeli, da stresa sploh ne doživljamo več kot stres, ampak kot neko normalno, sicer nezadovoljivo psihofizično stanje. Kar se tiče izvajanja recimo Pozdrava soncu ali drugih asan, pa najmanj dvakrat na teden po eno uro. Če od vas zahteva služba veliko sedenja, si lahko pomagate tako, da vsaki dve uri zaokrožite nekajkrat z rameni, glavo, naredite par rotacij hrbtenice, kakšen nežen predklon in vaje za razteg sprednjih stegenskih mišic. To ne vzame več kot 5 minut, naredite pa ogromno kot protiutež večurnemu sedenju.
Lahko jogo prakticira vsak?
Odvisno, kako razumemo jogo, vendar kratek odgovor bi bil da - jogo lahko prakticira vsak, vendar pa vsak ne more stati na glavi, ali se s prsti na roku dotakniti tal v predklonu. To tudi ni namen joge. Pravi namen se po moje mnenju skriva ravno v tem, da določenih stvari ne zmoremo (morda jih nikoli ne bomo), pa se naučimo to sprejeti brez občutkov manjvrednosti. Če se zmoremo osrediščiti, pomiriti in dihamo globoko, je to joga. Vsak lahko najde svoj način povezovanja sam s seboj, pa lahko rečemo, da takrat prakticira jogo. Stil, ki ga trenutno prakticiram jaz, je neprimeren za mnoge, prav tako kot so nekateri stili neprimerni zame. Če imam v mislih določene zvrsti oz šole joge, ki narekujejo izvajanje določenih zaporedij ali tehnik pa je odgovor ne - saj ni ene univerzalne jogijske tehnike, ki bi odpirala vse ljudi enako. Kot sem omenil, nekatere bo odprlo petje, druge gibanje, spet tretje nekaj popolnoma nam neznanega.
Kaj pa starejši, manj gibljivi, ljudje s težavami s težo, invalidi itd.?
V Domu starejših občanov, kjer delam, vodim jogo za stanovalce. Nekateri pridejo na vozičkih, tisti, ki pa ne, pa tudi težje stojijo. Joga, ki jo izvajamo, je zelo nežna, subtilna, gibi so enostavni, a zelo učinkoviti. veliko poudarka damo na globoko in sproščeno dihanje, na umirjanje in čutenje samega sebe. Vedno se na koncu tudi zmasiramo, da sprostimo napetosti, ki jih gibanje ne more, dotik pa. Tisti, ki pridejo, pravijo, da so po končani praksi bolj pomirjeni, kot bi spustili neko breme, za katerega sploh niso vedeli, da so ga nosili. Vaje, ki jih izvajamo izhajajo iz Sufijske, predvsem pa Veduna joge. Tu so resnično vsi lahko vključeni, tisti, ki težko premikajo roke ali ramena, pa sedijo z nami v krogu in se prepustijo skupinski energiji. In ravno v tem vključevanju se skriva tista dodana vrednost.
Bi še kaj rad sporočil ljudem?
Menim, da je dobro, da človek ne neha raziskovati – predvsem samega sebe, kaj ga definira, kako razmišlja, kaj ga žene in kaj zavira… Vedoželjnost in veselje ob novih spoznanjih sta tisti gonilni sili, ki me vlečeta naprej, da še vedno in vsak dan bolj uživam v stiku s sabo, v meditaciji, na sprehodu ali na jogi. Če vsak odkrije, kaj je tisto, kar ga veseli, naj vsaj nekaj časa dnevno posveti temu in preko tega naj se začne spoznavati in mogoče svoja spoznanja deli s tistimi, ki so ga pripravljeni poslušati. Ob tem poskušajmo ostati odprte glave in si dovoliti, da nas redna jogijska (ali katera koli drug) praksa spremeni.
Pripravila: Ana Vehovar, Fotografije: Vid Lenassi
- Preberite si še: Tibetanske vaje: 5 obredov pomlajevanja
ali pa Joga za pomiritev - 5 položajev, ki jih zmore vsak
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?