Če nekdo od vaših bližnjih žaluje, mu nikar ne izrecite teh stavkov.
Ko se nekdo od naših bližnjih sooča z izgubo, je težko vedeti, kaj reči. Po eni strani si želimo izraziti sočutje in ponuditi tolažbo, a včasih v želji, da bi nekomu pomagali, situacijo še poslabšamo.
Ne spreglejte:
- Nova metoda za zdravljenje raka: gre za enega večjih prebojev v zgodovini, smrtnost se zmanjša za kar 40 %
- Kdo se mora izogibati zelenemu čaju? Če sodite v te skupine ljudi, ga raje ne uživajte
Ravno o tem je pisala Alisyn Camerota, novinarka portala CNN, ki se je pred kratkim soočala z izgubo moža. "Skupaj sva bila 23 let, julija pa je umrl, dve leti po tem, ko so mu diagnosticirali raka trebušne slinavke v četrtem stadiju. V tem času sem opazila, kako se bližnji trudijo najti prave besede, in presenetilo me je, kako celo najbolj dobronamerna vprašanja lahko sprožijo nepričakovan odziv," je pojasnila.
Pravi, da seveda ni enotnih stavkov, ki bi ustrezalo vsem. A ob izmenjavi izkušenj z drugimi ljudmi, ki so trenutno v procesu žalovanja, je novinarka naredila seznam 5 stavkov, ki niso najbolj primerni.
1. Kako si?
"Morda se zdi, da je to preprosto vprašanje, vendar je lahko izredno težko odgovoriti nanj. Prijatelji želijo vedeti, kako se počutiš. Kaj je lahko narobe s tem? Težava, ki sem jo ugotovila skupaj s svojimi otroki, je v tem, da je to skoraj nemogoče vprašanje. Naši občutki se v procesu žalovanja spreminjajo iz ure v uro, včasih iz minute v minuto, zato ni odgovora, ki bi bil trajen. Ali sprašujete, kako sem v tem trenutku? Lahko odgovorim, a se bo moj odgovor kmalu spremenil. Sprašujete, kako se spopadamo z življenjem? Tega še ne vemo.
Lažje je odgovoriti na manjša, konkretna vprašanja, kot so: Kako je potekal začetek šolanja? Kako je bilo z večerjo včeraj? Tovrstna vprašanja so manj obremenjujoča," pojasnjuje novinarka.
2. Kako lahko pomagam?
"To je še eno dobronamerno vprašanje, ki pa ne prinese vedno pravega učinka. Morda zato, ker bremeni tistega, ki žaluje. Ljudje, ki želijo pomagati, pogosto pričakujejo, da bomo mi povedali, kaj potrebujemo – toda tisti, ki žalujemo, pogosto ne moremo jasno izraziti svojih potreb ali pa jih sploh ne poznamo.
Namesto tega so bili zelo dobrodošli tisti prijatelji, ki so brez vprašanj preprosto prinesli pladenj lazanje, piškote, cvetje ali karkoli drugega. Niso pozvonili ali poklicali, da bi vprašali, ali imamo radi lazanje ali ali bomo doma. Samo pustili so darilo na pragu. Eden od prijateljev je prišel in brez besed začel pomivati posodo v mojem koritu. Ni vprašal – preprosto je začel delati," se spominja Alisyn.
3. Ne morem si predstavljati, kaj preživljaš
Alisyn pravi, da je ta izjava še posebej zmotila njeno hči. "Moja najstniška hči mi je pojasnila, zakaj jo ta fraza resnično moti: kaže na pomanjkanje domišljije. Res? Nisi nikoli pomislil, da bi lahko izgubil starša? Si že kdaj gledal film o izgubi ali smrti? Na primer film Levjega kralja? Si bil čisto miren, ko je umrl Mufasa, ali si jokal in čutil bolečino Simbe? Moja hči meni, da si izgubo v resnici lahko predstavljate, vendar tega ne želite.
To je razumljivo. Tudi mi vas želimo zaščititi pred našo bolečino. Vendar pa ta izjava pogosto pusti občutek osamljenosti, kot da bi bila izguba nekaj, kar doživljamo le mi. Namesto tega se lahko poskusite povezati z nami. Recite nekaj takega: 'Ko sem izgubil/-a X, sem čutil/-a X.' Ali pa delite specifičen spomin: 'Res sem užival/-a v gledanju tvojega očeta, ko je treniral nogomet. To bom pogrešal/-a.' Takšna izjava nam da vedeti, da nismo sami."
4. To je tako nepravično
"Presenetilo me je, ko so prijatelji, zlasti tisti mojih let, to rekli. Delam v novinarstvu, zato je moja predstava o 'pravičnosti v življenju' izginila nekje med poročanjem o še enem streljanju v šoli. Že dolgo nazaj sem nehala razmišljati o življenju v smislu poštenega in nepoštenega.
Namesto da bi poskušala ločiti žalost od krivice, sem sprejela prakso radikalnega sprejemanja. Ta koncept nama je z možem predstavil najin svetovalec takoj po njegovi diagnozi. Gre nekako takole: nekatere stvari v življenju so čudovite, druge pa resnično grozne. Poskusi sprejeti življenje takšno, kot je, in se sooči se s tistim, kar ti je dano.
Radikalno sprejemanje mi je močno spremenilo pogled na težke trenutke. Namesto da bi se spraševala 'Zakaj jaz?' ali 'Kako je življenje lahko tako nepravično?', se vprašam: 'S čim se soočam? Kako lahko najbolje napredujem?'"
5. Ko so drugi bolj žalostni, kakor ti...
"Preden sem sama doživela žalovanje, ne bi razumela, kako lahko ljubeča gesta prijatelja postane neprijetna. Sedaj razumem. Tisti, ki žalujemo, moramo paziti na svojo energijo. Žalost te izčrpa.
Ko me preplavi žalost, nisem zmožna normalno delovati. Prijatelji, ki so prišli k meni v solzah, so pogosto povzročili, da sem morala žalovati z njimi, namesto da bi žalovala po svojem ritmu. Včasih sem morala njih tolažiti in jim pomagati spopasti se z izgubo, kar pa je škodovalo mojemu duševnemu stanju. Če se torej odločite obiskati nekoga, ki je doživel izgubo, prinesite s seboj smeh in lahkotnost, da olajšate njegovo breme," je jasna novinarka.
Kaj pa je primerno reči?
"Pri meni so najbolje delovala sporočila, pisma ali e-pošta, v katerih so ljudje izrazili svoja čustva. Takšna sporočila sem lahko prebrala takrat, ko sem bila pripravljena. Ena draga prijateljica mi je poslala lakirano škatlico, kamor lahko shranjujem sožalna pisma in se k njim vračam, ko želim obuditi spomine na moževo življenje.
Pomembno je tudi, da je v redu, če rečete, da ne veste, kaj povedati. In prav tako je v redu počakati, preden to izrazite. Prejšnji teden sem prejela sporočilo starega prijatelja, ki se od moževe smrti še ni oglasil. Napisal je: 'Še nisem našel pravih besed, da ti pošljem sporočilo.' Natanko sem vedela, kaj je mislil, in te besede so bile povsem ustrezne," še dodaja Alisyn.
Vir: edition.cnn.com
