Moje delo je svetovati, pomagati in podpreti razvoj osebnosti, odnosa, vizije in zdravega starševstva bodisi pri parih bodisi posameznikih pa seveda tudi pri celotni družini, ko se oglasi pri meni. Vsi imajo probleme, normalno. Če jih ne bi imeli, bi se doma 'lupčkali', vedno malce v šali povem.
Vse to razumem, nekako pa nočem razumeti tega, da skoraj nihče ni hvaležen za vse tisto, kar ima, je dosegel ali pa pač samo je. Pri tem me ne zanima materialna plat, kaj kdo ima, ker to ni merilo razvoja osebnosti in odnosa do sebe ter do vseh drugih.
Pogrešam tisto pravo staromodno hvaležnost, ko si v tuhtanju tiho priznamo, da naše življenje v resnici sploh ni tako grozno, nemogoče in nesrečno.
Sama verjamem, da je vedno nekje rešitev, četudi za zdaj še ni v našem vidnem polju. No, tudi sama seveda pomagam v Svetovalnici najti te male zmage oziroma rešitve, za vsak problemček posebej. Še posebej močno sem začutila hvaležnost, ko sem se vračala z dvotedenskega potovanja onkraj luže. Svojo mlado damo sem peljala malce poškilit v širni svet, ker menim, da lahko v domovini kritiziramo zgolj tisto, kar morebiti res ne služi njenim prebivalcem, ne pa nergamo kar tako počez čez vse in vsakogar. Tako se generira negativna energija, njej pa se, prosim, izognimo v kar največjem loku.
No, ko sva takole rajžali po vzhodni obali ZDA in spoznavali nekaj večjih mest in tudi osrednje podeželje, sva ugotavljali, in to obe, da živimo v naši ljubi Kokoški, kot ljubkovalno pravim Sloveniji, ki ima res obliko kure, v raju. Bila sem prijetno presenečena, da je tudi mlajša generacija, no, pač moja hči, iskreno priznala, da je doma res super. Pa ne zgolj narava, ki je tako ali tako noro čudovita, kamorkoli se obrneš, in žepna, da je vse na dosegu roke, temveč način bivanja, življenja, tudi šolanja, če že hočete.
Super je takole potovati, se učiti, kako drugje živijo, kakšno vodo pijejo, kako se prehranjujejo, v kakšnih okoliščinah delajo, kako se vedejo družinski člani drug do drugega, kar sva opazovali med čakanjem na letališčih, in videti vse druge podrobnosti vsakdanjika, ki sva mu bili priča.
Ja, res, priznam, da sem hvaležna svoji domovini. Da je takšna, kot je, in da smo v njej ljudje takšni, kot smo, pač vsi v 'žlahti' v šestem kolenu, kot se rada šalim. Ker smo takole v sorodstvu, se ne smemo preveč zameriti drug drugemu, delček našega podalpsko-obmorskega ljudstveca pa pač tekmuje, kako bo kdo koga bolj očrnil in kritiziral. Brez zveze, ker je življenje mnogo bolj pisano, prijazno do nas in strpno.
Živimo v raju in pozvala bi nas vse, da smo bolj hvaležni za to, kar imamo. Nekaj smo dobili kot zapuščino vseh prejšnjih tisočletij in stoletij pragmatičnega vedenja prednikov, o nečem smo se sami odločali po drugi svetovni vojni in leta 1991. Imamo, kar si trenutno zaslužimo, mislim na gospodarske in politične odločevalce. A ker se na te nehvaležne deležnike ne spoznam najbolje, preusmerjam svojo energijo in veselje na vas, dragi moji, da postojite in se zamislite.
Ozrite se okoli sebe, izrazite si hvaležnost za to, da ste, da ste zdravi, da imate čudovite otroke, partnerja ali partnerico, starše, prijatelje, prihodke, vikend, avto ali dva, imate streho nad glavo in užitno super vodo, ki priteče iz vodovoda. Smeti vam odvažajo. Vozite se vsak v svojem vozilu. Vsako leto večina vas počitnikuje, ker imate plačan dopust in bolniške odsotnosti. Lahko izkoristite še lanski dopust, no, do konca junija ste ga morali porabiti. In tako naprej in dalje.
Vem, da obstaja mnogo ne tako pozitivnih in uspešnih posameznikov ali služb, pa vseeno, malce vsi postojmo in izrazimo majhen košček hvaležnosti. Ker ta nosi mogočno energijo preobrazbe na bolje, saj nas hvaležnost ozavešča, da vemo, kdo smo in kako smo močni in sposobni. Bi šlo? Hvala.
Melita Kuhar, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
