Bila je najboljša v vsemu. Obtožbe, da je moški, so jo pahnile v alkohol in smrt

Khelifova je bila predmet številnih polemik, predvsem povezanih z njenim nastopom in osvojitvijo zlata na igrah. Mnogi so jo obtoževali, da je moški, nekateri pa so trdili, da imajo za to celo dokaze. Ko je dobila pravico nastopa v ženski konkurenci, se je skoraj sprehodila do zlate medalje.

Nove polemike so se pojavile po tem, ko je novoustanovljena organizacija World Boxing, ki je postala krovna svetovna boksarska organizacija, od Khelifove zahtevala genetsko testiranje spola oziroma DNK-analizo, s katero bi ugotovili, katere spolne kromosome ima. Alžirka je test zavrnila. Od uvedbe tega pravila ni več tekmovala, še naprej pa trdi, da ima naravno povišano raven testosterona.

• Morda vas bo zanimalo: Mnoge razburili boksarki, ki naj bi kot transspolni osebi tekmovali v ženski konkurenci: pa to res drži? 

Podobne govorice so spremljale tudi Aleksandro Čudino, eno največjih sovjetskih športnic 20. stoletja. Bila je atletinja, odbojkarica in simbol moči sovjetskega športa, hkrati pa ženska, okoli katere so desetletja krožili dvomi, da ni to, za kar se predstavlja. 

Svetovna vojna prekinila njeno otroštvo

Aleksandra Georgijevna Čudina se je rodila 6. novembra 1923 v Kramskoju v Tulski oblasti takratne Sovjetske zveze. O njenem zgodnjem otroštvu ni veliko podrobno zabeleženega, znano pa je, da je v šport vstopila zelo mlada.

Kot deklica se ni usmerila le v en šport, saj so jo privlačile različne igre in tekmovanja. Prvi veliki korak je naredila v bandyju, takrat zelo priljubljenem športu v ZSSR, nato pa je po tem, ko jo je leta 1944 'odkril' uradnik Centralnega komiteja ZSSR za telesno kulturo in šport, zavladala še v odbojki in atletiki.

Športno kariero je začela leta 1937 pri komaj 14 letih v ženski ekipi Krasnaja Roza Moskva, vendar je druga svetovna vojna prekinila njeno mladost in jo prisilila v vojni vsakdan. Kot najstnica je delala v Moskvi, pomagala pri evakuaciji otrok, sodelovala pri gradnji obrambnih položajev in se naučila voziti tovornjak, s katerim je prevažala trupla. Kasneje se je zaposlila tudi v sistemu NKVD-ja (Ljudskega komisariata za notranje zadeve).

Po vojni nazaj k športu

Po vojni se je vrnila k športu in zelo hitro postala eden najbolj prepoznavnih obrazov sovjetske ženske atletike in ekipnih športov.

Najprej se je vrnila k bandyju, kjer je za Dinamo Moskva med letoma 1943 in 1947 osvojila dva sovjetska pokala in dve prvenstvi Moskve. Kako dobra je bila v tem športu, kaže podatek, da je na 11 nastopih v pokalu ZSSR dosegla 34 golov - več kot tri na tekmo.

V atletiki je bila vsestranska mnogobojka. Uspešna je bila v skoku v višino, skoku v daljino, metu kopja in peteroboju, tekmovala pa je tudi v štafetah. Prvi večji mednarodni uspeh je dosegla leta 1946, ko je na evropskem prvenstvu osvojila srebro v skoku v višino.

To je bil začetek desetletja, v katerem je postala ena najmočnejših sovjetskih atletinj. Med letoma 1945 in 1956 je osvojila 40 naslovov državne prvakinje v različnih disciplinah, vključno s teki na 400 metrov in 80 metrov z ovirami, štafetami 4 x 100 in 4 x 200 metrov, peterobojem, skokom v daljino, skokom v višino in metom kopja.

"V povojnih letih je ime Saše Čudine odmevalo po vsej državi. Bila je utelešenje sovjetske atletske odličnosti na mednarodnem prizorišču, vir slave in ponosa," je dejala Marija Golubičnaja, evropska prvakinja in olimpijska podprvakinja na 80 metrov z ovirami.

Atletika je kazala njeno vsestranskost, odbojka pa dolgoživost. Za Dinamo Moskva je igrala med letoma 1945 in 1963, za reprezentanco ZSSR pa od 1949 do 1960. Pogosto je bila tudi kapetanka reprezentance in osvojila svetovna prvenstva v letih 1952, 1956 in 1960 ter evropska zlata v letih 1949, 1950, 1951 in 1958.

Bila je sedemkratna državna prvakinja, trikratna zmagovalka sovjetskega pokala in dvakratna zmagovalka evropskega pokala prvakov z Dinamom, mnogi pa jo opisujejo kot morda najboljšo odbojkarico svoje generacije.

V Helsinkih je osvojila tri medalje 

Olimpijske igre v Helsinkih leta 1952 so potekale sredi hladne vojne in so najbolj znane po prvem nastopu Sovjetske zveze na največjem športnem dogodku. Prejšnji sovjetski režimi so olimpijske igre videli kot propagandni dogodek zahodnega kapitalizma, Stalin pa se s tem ni strinjal.

Svet je bil tedaj razdeljen med kapitalistični Zahod in komunistični Vzhod, olimpijske igre pa so bile priložnost, da Sovjeti pokažejo svojo moč. Rivalstvo med ZDA in Sovjetsko zvezo je igre dvignilo na višjo raven, ameriški in sovjetski mediji pa so tedne pred začetkom napovedovali spopad supersil. Sovjetska zveza je svoje športnike za te igre posebej pripravljala.

Ker Sovjetska zveza ni nastopila na olimpijskih igrah v Londonu leta 1948, Čudina pa ni tekmovala na EP v Bruslju leta 1950, je bil nastop v Helsinkih njen prvi obračun z atletsko elito po šestih letih. Nastopila je v treh disciplinah in osvojila tri medalje: srebro v skoku v daljino in metu kopja ter bron v skoku v višino.

Prvo medaljo je osvojila 23. julija v skoku v daljino. Po prvih treh serijah je vodila s skokom 6,14 metra, kar je bil njen osebni rekord, v četrti seriji pa jo je prehitela Novozelandka Yvette Williams s skokom 6,24 metra, le centimeter manj od takratnega svetovnega rekorda.

Le dan pozneje je osvojila srebro v metu kopja. V kvalifikacijah je postavila nov olimpijski rekord s 46,17 metra, a jo je že v prvi finalni seriji prepričljivo presegla Čehoslovakinja Dana Zátopková z metom 50,47 metra.

Čudina je bila pred zadnjima dvema serijama izven stopničk, nato pa je z dvema odličnima metoma – 49,61 in 50,01 metra – prehitela rojakinji Jeleno Gorčakovo in Galino Zibino ter prišla do srebra. Tretjo medaljo je osvojila v skoku v višino s preskočenimi 1,63 metra. Zlato je osvojila Južnoafričanka Esther Brand (1,67), srebro pa Britanka Sheila Lerwill (1,65).

Ni imela enakovredne zamenjave

Mnogi so se spraševali, zakaj se Čudina ni osredotočila na eno disciplino in si tako povečala možnosti za olimpijsko zlato. Eden od odgovorov je ponudil Nikolaj Romanov, takratni vodja olimpijskega komiteja ZSSR.

"Večkrat so me vprašali, zakaj je Aleksandra Čudina v Helsinkih tekmovala v treh disciplinah, ki so si po naravi in metodah treninga zelo različne. Ali ne bi bilo bolje, da bi se pripravila le za eno disciplino? Seveda bi bilo bolje, vendar smo bili v to prisiljeni, saj zanjo ni bilo enakovredne zamenjave. Presegla je vse. Škoda je, da ta izjemna športnica nikoli ni osvojila olimpijskega zlata," je dejal.

S tem je postala ena od le treh atletov, ki so v Helsinkih osvojili vsaj tri medalje. To sta uspela še Čehoslovak Emil Zátopek (tri zlate) in Jamajčan Herbert McKenley (eno zlato in dve srebrin).

Po teh olimpijskih igrah so začele krožiti govorice, da ji je bilo prepovedano osvojiti zlato, kar je leta pozneje trdila tudi njena reprezentančna kolegica.

Res je, da Čudina nikoli ni osvojila olimpijskega zlata, a sama narava tekmovanj v metu kopja in skoku v daljino skoraj onemogoča, da bi športniki ciljali na srebro. 

You guys! 🤪😂😂Aleksandra Chudina was a Soviet athlete who excelled in field hockey, volleyball, and various track and field events. pic.twitter.com/2Zo4YIHYon

— MrsWiggley (@mrs_wiggley) August 5, 2024

Govorice, da je bila hermafrodit

Čudina je bila ena izmed športnic, o katerih so krožile trditve, da morda ni ženska oziroma da je interspolna oseba ali da ima moške značilnosti. Ti sumi so izhajali iz njene visoke in vitke postave, dolgih rok, grobega glasu in fizične dominantnosti.

Zahodni športni mediji so bili pred začetkom iger v Helsinkih prepričani, da Sovjeti Čudine ne bodo pripeljali, saj so morale vse športnice opraviti zdravniški pregled. Vendar sovjetske oblasti niso dovolile nikomur zunaj vzhodnega bloka preverjati 'ženstvenosti' svoje zvezdnice, zato je Čudina v zadnjem trenutku prišla na igre in osvojila tri medalje.

Sume je dodatno podžgal avstrijski profesor športne fiziologije Ludwig Prokop, ki je leta 1968 objavil delo z naslovom 'Kromosomi športnih Amazonk', v katerem je trdil, da imajo zmagovalke ženskih tekmovanj pogosto tako moške kot ženske spolne značilnosti in da jim prav to pomaga zmagovati.

Znanstvenik je sumil, da je Čudina 'bolj moški kot ženska', vendar teh sumov nikoli niso dokazali, saj so kontrole spola uvedli tri leta po koncu njene kariere.

Njena rojakinja Galina Zibina je v intervjuju za ruski Sport Express leta 2015 razkrila, da je bila Čudina v resnici hermafrodit – oseba s kombinacijo moških in ženskih spolnih značilnosti. Na vprašanje novinarja o problemu, ki je v atletiki obstajal vse do uvedbe obveznega testa spola leta 1966, je odgovorila:

"Govoriš o hermafroditih? Bili so vključeni v reprezentanco ZSSR. To smo vedele. Še pred olimpijskimi igrami leta 1952 so opravili pregled v pripravljalnem taboru v Viborgu. Takrat sva z Nino Dumbadze hodili naokoli, Čudina pa je jokala na klopi. Nina je rekla: ‘Škoda, da je takšna. Toda zakaj bi morali zaradi tega trpeti vsi drugi?’ V Helsinkih smo že trdo trenirali, Čudina pa je prišla z zadnjim vlakom, potem ko je zdravniška komisija odobrila našo prijavo. A prepovedali so ji zmagati. Z vrha so jo opozorili: ‘Katerokoli mesto, samo ne prvo!’ Tekmovala je v več disciplinah. Osvojila je dve srebrni medalji v skoku v daljino in metu kopja ter bron v skoku v višino."

Govorice je potrdil tudi Stanislav Petuhov, nekdanji sovjetski hokejist in olimpijski prvak iz leta 1964.

"Čudina je bila izvrstna športnica. Večkratna prvakinja v peteroboju. Metala je kopje in skakala v višino. Kapetanka sovjetske odbojkarske reprezentance. In hkrati hermafrodit. Imela je povsem normalen ženski obraz, govorilo pa se je, da je imela tudi nerazvit moški spolni organ. Zato se je, ko je prišla igrat odbojko v Dinamo, prva preoblačila in se tuširala ločeno," je dejal za Sport Express.

Dodal je še: "Med vojno je kadila Belomor, medtem ko je vozila tono in pol težak tovornjak. Delala je kot voznica v bolnišnici v Varsonofjevskem prehodu. Prevažala je trupla. Govorila je, da so jih ponoči vozili iz zapora Lubjanka. Vozila jih je na območje Domodedova, kjer je bilo strelišče. Tam so jih tudi pokopavali. Bila je prijetna oseba v vseh pogledih. Potovali smo po vojaških enotah in pionirskih taborih ter pripovedovali svoje zgodbe. Ona jih je pripovedovala zelo veselo. Potem je spila steklenico vodke in se ji ni niti zatresla roka." 

Atletiko je morala zapustiti

Leta 1952 je nastopila tudi na prvem svetovnem prvenstvu v odbojki in pomagala Sovjetski zvezi osvojiti zlato medaljo. To je bil začetek dominacije sovjetskih odbojkaric, ki so osvojile vsa prva tri svetovna prvenstva ter štiri zlata in dve srebri na prvih šestih tekmovanjih.

Maja 1954 je postavila svetovni rekord v skoku v višino s preskočenimi 1,73 metra, istega leta pa osvojila zlato v peteroboju in srebro v skoku v daljino na evropskem prvenstvu v Bernu.

Kmalu po teh uspehih je zapustila atletiko in se osredotočila le še na odbojko. Eden od razlogov so bila njena leta, pomembnejši pa je bil ta, da so njene reprezentančne kolegice napisale pismo Centralnemu komiteju, v katerem so zahtevale odstranitev moških iz ženske ekipe.

Po koncu tekmovalne kariere je delala kot trenerka atletike in odbojke ter športna administratorka pri Dinamu. Iz športa ni povsem izginila, vendar ni bila več v središču pozornosti kot nekoč. 

Zaznamovala jo je strašna tragedija

Čudina je bila med kariero priljubljena, slavna in privilegirana, hkrati pa je živela boemsko življenje. Rada je imela alkohol, cigarete, karte in hitro vožnjo, veljala pa je tudi za žensko, ki ji je skoraj vse dovoljeno, ker je bila prevelika zvezda, da bi ji kdorkoli ugovarjal.

Pogosto je kršila prometne predpise med vožnjo svoje Volge, policija pa ji je to zaradi njenega ugleda odpuščala. Bila je dokaz, da lahko sovjetski sistem ustvari izjemno športnico, sposobno osvajati medalje in lovorike v več športih. Prav zato so jo pogosto uporabljali v propagandne namene kot primer superiornosti sovjetskega športa.

"Nič človeškega ji ni bilo tuje. Rada je pila, vendar nikoli ni izgubila glave in je ostala središče vsake družbe. Oboževala je karte in jih lahko igrala ure in ure," se je spominjala Golubičnaja.

V zasebnem življenju je bila zelo nesrečna, za kar je bila v veliki meri odgovorna tudi ena najstrašnejših zgodb sovjetskega športa.

Čudina je stkala močno prijateljstvo z eno najlepših športnic ZSSR, drsalko Ingo Artamonovo Voronino, zaradi česar je bil ljubosumen Ingin mož Genadij Voronin, prav tako drsalec.

Kljub njegovemu nasprotovanju se je Inga še naprej srečevala z Aleksandro, vse skupaj pa se je končalo z njuno romanco. To ga je še posebej razjezilo in par se je leta 1965 razšel, Inga pa se je vrnila živet k materi. V začetku leta 1966 je Genadij storil strašen zločin.

januarja 1966 je prišel govoriti z Ingo. Kljub temu da je bil pijan, so ga spustili v stanovanje. Sedel je v kuhinji in po kratkem prepiru izvlekel nož, ki ga je prinesel s seboj, ter nekdanjo ženo hladnokrvno zabodel naravnost v srce. Inga je umrla pri 29 letih, Genadij pa je bil obsojen na deset let zapora, a so mu kazen kmalu zmanjšali na dve leti zapora in tri leta prisilnega dela, zato je bil že leta 1968 na prostosti. 

Žalosten konec velike zgodbe

Petnajst let po koncu kariere je študent novinarstva Moskovske državne univerze prišel intervjuvat Aleksandro. Ko so se odprla vrata stanovanja, je bil šokiran. Pred njim je stala nenavadno suha oseba z redkimi sivimi lasmi in tlečo cigareto v kotičku ust, očitno pijana. Mlademu študentu je pripovedovala pijanske zgodbe, ki so jih njene nekdanje soigralke pozneje zanikale.

Njeno poznejše življenje so zaznamovale resne zdravstvene težave. Za tuberkulozo je bolehala že v igralskih letih, zaradi gangrene pa je izgubila eno nogo. Marca 1990 se je po dolgem času pojavila v javnosti, ko je s berglami prišla na pogreb legendarnega vratarja Leva Jašina. Le sedem mesecev pozneje je umrla tudi sama. Umrla je 28. oktobra 1990 v Moskvi zaradi raka na želodcu, stara 66 let.

Zgodovina pomni le en primer športnice, ki je istega leta osvojila tri olimpijske medalje v atletiki in postala svetovna prvakinja v odbojki – in to je bila Aleksandra Čudina. Kljub velikim športnim uspehom pa njeno ime predvsem vzbuja spomine na polemike o njenem spolu.

Govorice, da je goljufinja, so jo spremljale vse življenje in povzročile, da je postala tabu tema v sovjetskem tisku. Končala je kot varnostnica na stadionu, kar je le eden izmed številnih žalostnih koncev velikih sovjetskih športnikov.

Vir: Index