Belci lahko skačejo

30-letni Marko izhaja iz družine športnikov, kjer je bil oče evropski prvak v metanju krogle, mama pa jugoslovanska rekorderka v metanju diska, ki ga občasno tudi Marko poleti na stadionu v Kranju zaluča tja do 42 metrov.

Majhen palec manj kot dva metra visoki krilni igralec je resda v preteklosti zmagoval na tekmovanjih v zabijanju, razbijal table v Evroligi in postal prvi Slovenec v zgodovini, ki je ‘povohal’ ligo NBA, a pot profesionalnih košarkašev ni vedno pokrita le z rožicami. Od kranj­­skega Triglava pa do ponovne vrnitve v Union Olimpijo, za katero namerava zaigrati v letošnji sezoni, je Marko po dolgem premeril svet in parket na stari in novi celini. Od Philadelphia 76-ersov, Phoenix Sunsev, Fenerbahčeja, Bologne, Roseta in Scavolinija pa do Real Madrida. Od Balkana do Amerike in nazaj v Evropo. A ni ga čez podalpsko Slovenijo, kot pravi.

O začetkih in odločitvi za šport

“Začetki so bili kot pri večini mulcev. Podili smo se okoli bloka in odvisno od letnega časa igrali različne športe; hokej, nogomet, košarko. Pre­izkusili smo se tudi z vaterpolom, bili smo netalentirani pla­valci in ob koncu treninga smo komajda še stali in dihali. Tako je nekako ostalo pri ko­­­šarki. Na tem področju je uspelo tudi mojemu sosedu iz bloka Gregorju Fučki, skupaj smo igrali vsa poletja in jeseni, vse petke, svetke in po­zimi, tudi ko je bil sneg – z lopatami smo prišli na igrišče, skidali sneg in se ne pustili motiti. Začelo se je za hec, kon­­­čalo pa z zdaj že dvanajstimi leti profesionalne igre. ”

O skokih v življenju

“Predvsem v mlajših letih mi je bil bolj kot sam rezultat in dobre poteze na igrišču všeč spektakel. Ni še bilo toliko sa­telitskih prenosov ameriške košarke NBA, vseeno pa smo enkrat tedensko lahko gledali tiste ‘highlighte’ iz njihove lige. Tako sem poleg same košarke poskušal za svojo dušo in svoje gledalce napraviti še kakšno traparijo. Na tekmi All Stars sem prvo leto preskočil enega fantka, naslednjič nadaljeval s štirimi in tako sam sebi postavil kar visoka merila. V lokalni dvorani sem si na­tegnil dve elastiki, dva metra širine, meter trideset višine, kot naj bi bil širok in visok avto, pa mi ni zneslo, zmanjkalo je deset centimetrov in sem se potolkel. Sem pa pričakoval, da me bo to pred pettisoč­gla­vo množico gledalcev mal­ce napolnilo tudi z adrenalinom in bom nadoknadil tisto razliko.

Uspelo mi je, a kolikor mi je tisti trenutek takrat predstavljal nekaj norega, mi gre včasih že na živce. Še posebej, ko imaš za sabo uspeš­no kariero, na katero si ponosen, si prvi slovenec v NBA, osvojiš nekaj pomembnih trofej, vsi pa te še vedno gledajo kot ‘šovmena’. Tudi ko sem prišel v Ameriko, je bilo prvo vprašanje: “Kako si pa skočil čez avto? ” Nihče ni omenil, da sem bil prvi strelec ekipe, ki je šla na Final Four. ‘Dej kej pokaž’, dej kej pokaž’, ’ težijo. ”

O tem, kako je vsepovsod lepo, doma pa najlepše

“Še po desetih letih tujine imam domotožje. Vedno sem se vračal v Slovenijo, kadar-ko­li sem imel prost dan, dva, sem skočil na avion in šel do­mov. Nikoli me ne obremenjuje to, ali se bom ujel z novimi igralci, je liga dovolj močna in ali se mi finančno izplača. Samo to, kako bom prebrodil to domotožje. Vsako leto, ko pridem domov na počitnice, se počutim, kot bi šel ponovno v vojsko, nekam v tujino. Na začetku sem še nabasal dve torbi in šel, zdaj pa imam dve pun­­­­­čki in ženo in je to postala prava ekspedicija. ”

O vplivu družine na odločitve

“Vedno so me podpirali in v zad­njem času vedno bolj razmiš­ljam o njih. Zamislil sem se, saj sem jih v enem letu in pol pre­se­­lil v tri države. Iz Bo­logne, kjer sem igral za Virtus, smo prišli v Slovenijo, nato smo šli za pol leta v Madrid, kjer sem pol leta igral za Real. Punce so v tem času zamenja­le tri jezike, iz raz­igranih značajev so se malce potegnile vase. In zavedel sem se, da ni vse le košarka, da ne more biti vedno na prvem mestu, da se mora včasih urediti stvari tudi tako, da bom lahko igral doma, v svojem mestu, kjer živim. Letos se zdi, da mi je to uspelo; igral bom za Olimpijo na zelo visoki ravni, v Evroligi. Kot bi mi sekira padla v med. ”

O hobiju in preživljanju prostega časa

“Edina materialna želja, ki sem jo kdajkoli imel, je bila, glede na to, da sem odraščal v enosobnem stano­vanju, imeti majh­­­­­no hiško. Ko sem kon­čno dobil to mož­nost, da si postavim hišo, sem vedel, da bi jo lahko imel v enem letu, pa je vseeno trajalo pet let. Zad­njih deset let prebiram knjige in re­vi­­­je o arhitekturi in notranji opre­­­mi, želel sem, da je vsaka podrob­nost na svojem mestu, in oblikovanje moje­ga doma je postala moja strast. Duška si dam poleti, ko imam več časa. Žena je med se­zono doma, jaz se ta­­krat precej napotujem naokoli in z družino si končno lahko privoščimo tudi jadranje, obiskujemo otroška gledališča, živalske vrtove, pre­stolnice . . Nikakor si ne predstavljam več, da bi svoj prosti čas preživljal še kako drugače kot z njimi. ”

Tomaž Kotnik

Košarka spored tekem, da boste na tekočem!

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ