Celo leto sem 1-krat tedensko hodila na Šmarno goro: najtežji del pri vsem skupaj je ...

Celo leto sem 1-krat tedensko hodila na Šmarno goro: najtežji del pri vsem skupaj je ... (foto: zasebni arhiv) zasebni arhiv
6. 10. 2022

Za začetek naj povem, da nisem ljubiteljica jutranje vadbe. Več pa v nadaljevanju. 

Ni bila novoletna zaobljuba, začelo se je povsem spontano. Enkrat sem se s prijateljico odpravila na sončni vzhod na Šmarno goro. Zaradi oblačnosti ga nisva ujeli, zato sva poskusili ponovno. In potem spet. Pa še enkrat ...

Nenačrtovano se je jutranji pohod na Šmarno goro prevesil v nekakšno navado in običaj. Dan v tednu ni bil vedno isti, je bila pa precej zgodnja ura. V tem letu sem spoznala nekaj stvari o pohodništvu (četudi na manjši hrib). 

zasebni arhiv
1. Vstajanje je najtežji del vsega

Tista nadležna budilka in tema, ko odprem oči. Nočem iz tople postelje, posebej ne pozimi. Ampak vstanem, ker sem dogovorjena in ne morem zamuditi. Ko miže slalomiram do kopalnice je že malce lažje in nazadnje pred odhodom pojem še majhen zajtrk - takrat sem recimo pripravljena na hojo v hrib. 

2. Potrebujem prijatelja, ali pa ...

... ne bi vztrajala tako dolgo in nikakor zjutraj. Ko pa vem, da me nekdo pričakuje in računa name, včasih slabše spim, ampak zagotovo vstanem ob prvem pisku budilke in ne oklevam. Kar se mora, se pač mora. Kljub temu se vprašam "zakaj to počnem?" in odgovor me je vsakokrat pričakal na vrhu. 

3. Zgodnja kava na vrhu odtehta napor

To me je vedno znova presenetilo, tudi potem ko sem že desetič stala na vrhu - skodelica vroče kave in razgled sta mi dala odgovor na tisto prejšnje vprašanje "zakaj to počnem". Odšla sem vedno z mislijo, da pridem tudi naslednji teden, ker pač ni tako težko. 

Dokler se ni zgodba ponovila, ko je bilo treba vstati iz postelje ...

zasebni arhiv
4. Ne, nisem se privadila na jutranjo rekreacijo

Res je, da je prebujanje postalo malce lažje, ampak nikoli (v enem letu!) ni prišlo do trenutka, ko bi z veseljem skočila iz postelje in obula pohodne čevlje. Vadbo še vedno raje opravljam popoldne, čeprav ima tudi jutranji vzpon svoje čare. 

5. Nisem se naveličala razgleda

Še vedno se rada povzpnem na Šmarno goro in opazujem razgled, čeprav sem ga videla že velikokrat. Tudi na manjšem hribu lahko spočijete misli in oči, zato je primeren prav tisti za vašo hišo. Ne potrebujete oditi daleč. Še vedno pa trdim, da je vzhod boljši od zahoda, morda zato, ker se moram zanj bolj potruditi. 

6. Lažje je začeti z delom

Ko je vadba opravljena že zjutraj, se zdi, da je vse ostalo precej lažje. Tudi začetek dela. Nisem ravno verjela, da mi bo zgodnje prebujanje dalo več energije, a se je izkazalo za resnično. Ne verjamete? Poskusite tudi vi. 😉

Se splača dati priložnost jutranji vadbi? Zagotovo! 

Tudi če to ne bo vaš najljubši čas vadbe, boste lahko rekli, da ste vsaj poskusili in si dokakazali, da zmorete.

A. H.