Skoraj vse o badmintonu

22. 12. 2007

Če odmislimo avtomobilizem in formulo ena, velja badminton za enega najhitrejših športov, vsekakor pa za najhitrejši šport z loparjem in žogico.

Zdravstvene obresti

Aerobna vadba, pri kateri badminton posebej izstopa, ima dokazano pozitivne učinke na vrsto medicinskih parametrov ter na podaljšanje življenjske dobe. Pri ljudeh v srednjih letih redno igranje do zadihanosti in povišanega srčnega utripa zmanjšuje smrtnost za 23 odstotkov in podaljšuje življenje vsaj za dve leti.

Optimalne zdravstvene prednosti so izmerili pri 3, 5 ure igranja na teden. Najpomembnejši vidik igre je zvišanje pozitivnega holesterola HDL in znižanje skupne vrednosti holesterola, zlasti negativnih holesterolov LDL in VLDL, kar pomeni veliko manjšo obolevnost za boleznimi srca in ožilja.

Celo bolnikom, pri katerih je srčna bolezen že ugotovljena, lahko koristi igranje, pri katerem je stopnja napora prilagojena priporočilu zdravnika. Dokazali so tudi zmanjšanje tveganja za nekatere vrste rakavih obolenj (na prsih in debelem črevesju).

Badminton je tudi idealna rekreacija pri hujšanju, izboljšuje spanje, povečuje samozavest in na splošno izboljšuje počutje, s čimer pozitivno vpliva tudi na težave, povezane z depresijo, anksioznostjo in stresom. Redno igranje krepi tudi okostje in preprečuje nastanek osteoporoze v starejših letih. Za močne kosti so ključne predvsem tiste aktivnosti, kjer kosti in mišice delujejo proti težnosti, hkrati pa enakomerno obremenjujejo vse dele telesa.

Posebna prednost badmintona je tudi ta, da so kljub veliki intenzivnosti in trenutkih očitne izčrpanosti med vsako resno partijo poškodbe bolj izjema kot pravilo in se jim badmintonec lahko izogne že s primernim ogrevanjem pred tekmo.

Prenovljena pravila (v veljavi od februarja 2006)

Badminton je idealen šport za množično rekreacijo, prijazen je do začetnikov, intenzivno razvija celotno telo in tudi igrišča so zaradi manjše površine bolj ekonomična od teniških. Število rekreativnih igralcev, ki uživajo v njem, vztrajno narašča, v evropskih medijih pa je kot vrhunski šport še vedno potisnjen na obrobje.

Ravno zaradi tega so pri mednarodni zvezi BWF države članice soglasno sprejele spremembe pravil, ki so poenotile in skrajšale trajanje partij, da bi bili turnirji tako privlačnejši za televizijske prenose. V celoti so objavljena na spletni strani www. badminton-zveza.si.

Da boste pri badmintonu blesteli, morate poleg obrambe uspešno obvladati tudi napad, tudi izjemno natančne in uravnotežene udarce ob mreži. Partijo sestavlja izrazito zgoščena akcija, ki vsebuje najrazličnejše prvine: udarce, sprinte, prisunsko gibanje, skoke, priklone, obrate in raztezanja.

Povprečen igralec med njo v 20 minutah po žogici udari okoli 400-krat, kar 150 od teh udarcev pa izvede s polnim zamahom cele roke. Poleg vrhunske telesne pripravljenosti in vzdržljivosti so pogoj za tekmovalno igro še eksplozivnost, bliskoviti refleksi, ravnotežje in odlična koordinacija vsega telesa.

Pri badmintonu v primerjavi s tenisom igralec (zaradi manjših mer igrišča in ker so vsi udarci ‘voleji’) v partiji, ki je za polovico krajša, preteče dvakrat daljšo razdaljo in izvede dvakrat več udarcev. V povprečju preteče skoraj dva kilometra in tako opravi celovit kardiovaskularni trening, ki vključuje vse skupine mišic, predvsem nožne, pa tudi hrbtne, trebušne in ramenske.

Povprečno osvajanje točke običajno traja 5? 30 sekund in v tem času je zahtevana maksimalna zavzetost badmintonca. Njegov srčni utrip se giblje nad 180 udarci v minuti, pljuča pa porabijo tako veliko kisika kot skoraj pri nobenem od drugih tako imenovanih suhih športih (več porabijo pljuča nogometaša, rokometaša ali rokoborca).

Sistem štetja

Tekma se igra na dva dobljena seta do 21 točk.

Stran, ki zmaga v reliju, doda točko svojemu seštevku.

Pri rezultatu 20 : 20 zmaga stran, ki prva pride v vodstvo z 2 točkama prednosti.

Pri rezultatu 29 : 29 zmaga stran, ki prva doseže 30. točko.

Stran, ki osvoji set, prva servira v naslednjem.

Servis

Žogico je treba vedno udariti pod višino pasu, v trenutku udarca po žogici pa mora biti vreteno serverjevega loparja usmerjeno navzdol. Igralec mora stati v servisnem polju in imeti med servisom obe stopali v stiku s tlemi. Gibi, ki zavajajo nasprotnika pri servisu, niso dovoljeni. Žogica seveda ne sme pasti zunaj nasprotnikovega servisnega polja.

Igre posameznikov

Na začetku tekme in pri sodem številu točk igralec servira iz desnega servisnega polja, pri lihem številu točk servira iz levega servisnega polja. Če v reliju zmaga server, osvoji točko in ponovno servira iz drugega servisnega polja.

Če v reliju zmaga prejemnik, osvoji točko in postane novi server.

Igre dvojic

V igrah dvojic je samo en server. Na začetku seta in pri sodem številu točk server servira iz desnega servisnega polja, pri lihem številu točk pa iz levega servisnega polja. Če zmaga v reliju servisna stran, dobi točko, isti server pa nadaljuje s serviranjem iz drugega servisnega polja.

Če zmaga v reliju sprejemna stran, dobi točko in postane nova servisna stran. Igralec sprejemne strani, ki je serviral zadnji, ostane v istem servisnem polju, iz katerega je nazadnje serviral. Analogno velja za soigralca. Igralci ne menjajo svojih servisnih polj, dokler ne osvojijo točke na servis njihove strani. Če igralci naredijo napako servisnega polja, jo popravijo, ko ugotovijo, da je do napake prišlo.

Igra

Cilj igre je, da žogica pade v nasprotnikovo igralno polje. Splošne napake so: žogica pade iz igrišča; žogica ne preleti mreže; žogica zadene igralca; igralec dvakrat udari po žogici, preden jo pošlje čez mrežo; igralec udari žogico, preden ta preleti mrežo; igralec se dotakne mreže (s katerimkoli delom telesa ali loparjem), medtem ko je žogica še v igri; igralec ovira ali moti nasprotnika . .

Odmori in menjava strani igrišča

Ko vodeča stran doseže 11 točk, imata igralca 60-sekundni odmor. Med dvema setoma je dovoljen dvominutni odmor. V tretjem setu igralca zamenjata strani igrišča, ko ena stran doseže 11 točk.

Biomehanika zabijanja

Tolčena žoga je najbolj napadalen del napada, zaradi moči pa jo še posebej učinkovito izvajajo moški igralci. Uporabite jo predvsem zato, da z njo zaključite točko ali pa zvišate tempo igre.

Med pripravo na udarec ste bočno obrnjeni proti mreži, roko z loparjem imate obrnjeno stran od mreže, komolci in ramena so približno na enaki višini, glava loparja pa je dvignjena nad glavo igralca. Lopar je treba držati sproščeno, nikakor krčevito, pri zamahu pa uporabiti silo celotnega telesa.

Sledi močan zamah z zapestjem in ročajem loparja naprej proti žogici, ki ga morate izvesti čim višje in nekoliko pred telesom. V trenutku zadetja žogice, se lopar stisne močneje, s čimer še nekoliko pospešimo let žogice. Napredni igralci so ga sposobni izvesti tudi v skoku in s tem povečati kot, pod katerim je žogica udarjena na nasprotnikovo polje. Če udarec izvedete v skoku ali tik ob mreži, je še posebej težko ubranljiv.

Badmintonski slovarček

Kratke definicije posameznih izrazov, ki se uporabljajo med partijo.

Dolga žoga (clear) – Udarec proti nasprotnikovi zadnji črti. V napadu je močnejša in položnejša, medtem ko je v obrambi zelo visoka.

Drive (drive) – Hiter nizek udarec, pri katerem žogica poleti horizontalno tik nad mrežo.

Flik (flick) – Hitra rotacija zapestja in podlakti, ki spremeni navidezno rahel udarec v veliko močnejšega. Uporablja se za zavajanje nasprotnika pri serviranju in igri ob mreži.

Reli (rally) – Izmenjava žog ki se začne s servisom in traja do osvojitve točke.

Kill (kill) – Hitra zaključna žoga. Neubranljiv močan udarec z mreže, ki žogico zabije ostro navzdol ali v telo nasprotnika.

Nošena žoga (carry) – Nedovoljeni udarec, pri katerem se žogica ne odbije, ampak ujame z loparjem in vrže z njega.

Ponavljanje (let) – Dovoljena prekinitev partije in ponovni servis.

Porinjena žoga (push) – Nežen udarec z zapestjem, ki pošlje žogico mimo nasprotnika proti zadnjemu delu igrišča; navadno je izveden ob mreži ali s sprednjega dela igrišča.

(S)krajšana žoga (drop) – Nežen, a zelo natančen udarec, pri katerem žogica pristane tik za mrežo na nasprotnikovi strani. Če se dotakne vrha mreže, je to zvaljena žoga.

Tolčena žoga (smash) – Osnovni napadalni udarec, pri katerem igralec prestreže žogico nad glavo in jo z vso silo pod ostrim kotom usmeri v nasprotnikov del igrišča (podrobno je opisan na strani XX).

Udarec pri mreži (net shot) – Udarec s sprednjega dela igrišča, pri katerem žogica hitro pade takoj za mrežo.

Udarec v sredino (halfcourt shot) – Nizek udarec v srednji del igrišča, med igro dvojic lahko z njim razbijemo napadalno formacijo nasprotnikov.

Udarec z okvirjem (wood shot) – Včasih je bil lopar lesen, udarec z okvirjem loparja pa se je štel za napako; danes to ni več napaka.

Nasveti za rekreativce

Lopar

Izberite takšnega, ki ni težji od 100 gra­mov. Če kupite začetniški lopar, ki je pretežak, boste med igro namesto zapestja in podlakti uporabljali mišice vse roke in razvili napačno tehniko igre. Vrhunski loparji, ki so nekoliko dražji, niso namenjeni začetnikom in rekreativcem. Zahtevajo natančno igro, ki jo zmorejo le igralci, ki dobro obvladajo tehniko.

So tudi manj trpežni in se lahko poškodujejo ob udarcu ob trd predmet (npr. ob soigralčev lopar v dvo­jicah). Proizvajalci uporabljajo vse ma­teriale, ki so običajni tudi pri loparjih za tenis: ogljikova vlakna, kevlar, grafit, boron, keramiko in kombinacije na­štetega. Veliko laikov enači večjo napetost strun in večjo moč udarca. Resnica je ravno obratna; večja napetost strun omo­goča boljšo kontrolo udarca, manj­ša napetost strun pa večjo moč zaradi učinka trampolina, ki ga ima mrežica.

Lopar z nekoliko ožjim ročajem je najprimernejši za taktičnega igralca, ki se zanaša na natančnost in varljive žogice, medtem ko se nekoliko težji lopar s širšim ročajem naj­bolje poda napadalnemu igralcu z zelo močni­mi zapestji, saj lahko iz njega izvabi dodatno moč.

Žogice

So najbolj prepoznaven vidni simbol igre. Zaradi svoje oblike so nekaj posebnega in izstopajo podobno kot ragbijska žoga ali hokejski plošček. Dru­gače kot pri drugih športih, kjer samo potujejo skozi zrak, badmintonske žogice res letijo. Zaradi oblike stožca in velikega zračnega upora hitro izgubijo začetno hitrost (ki lahko presega 300 km/h) in skoraj zajadrajo, preden dose­žejo nasprotnika.

Različne hitrosti žogic: plastične

so po­ča­­sne (označene z zeleno), srednje hitre (z modro) in hitre (z rdečo). Prila­gojene so različni moči igralcev in mikroklimatskim razmeram. Če ste sposobni žogico poslati od svoje do nasprotnikove zad­nje črte, uporabljajte srednje hitro, sicer izberite hitrejšo. Tudi peresne žogice so raz­lično hitre, za klimatske razmere v Slo­veniji sta navadno primerni hitrosti 77 ali 78.

Plastične žogice so primerne za začetnike in večino rekreativnih igralcev, saj so cenejše in veliko trpežnejše od tistih iz gosjih peres. Med letom se nekoliko sploščijo in s tem zmanjšajo zračni upor, zato so nekoliko hitrejše in omogočajo silovitejšo napadalno igro.

Peresne žogice so nekoliko lažje, imajo večji zračni upor in bolj predvidljiv let od plastičnih, zato je igra z njimi natančnejša. Na turnirjih uporabljajo samo vrhunske, ki jih izdelujejo iz levega krila azijskih gosi. Samo šest do sedem peres iz vsakega krila je primernih za izdelavo ene žogice, ki ima 16 peres in je izdelana ročno. Tudi če ne bi bilo nedavnih podražitev zaradi izbruha ptičje gripe, bi vam lahko hitro postalo jasno, zakaj so tako drage.

Obutev

Copati, namenjeni dvoranskim športom, mo­rajo odlično preprečevati drsenje ob številnih hitrih in kratkih startih ter ustavlja­njih. Ne smejo biti pretrdi, da ne pride do poškodb in žuljev, in morajo biti dovolj prožni, da je gibanje neovirano. Peta mora biti dovolj mehka, da učinkovito ublaži pristanke po skokih in tako zavaruje ahilovo tetivo.

vir: Men's Health