Pred dnevi je bil na eni od internetnih strani objavljen članek o izdelkih, ki jih predstavljajo blagovne znamke, za katere je značilen piramidni marketing oziroma prodaja. V mojih krogih se je razvila ogromna debata o tem, ali stvari resnično delujejo oziroma resnično škodujejo, in kaj zdrava prehrana sploh je.
In prišel je čas, da povem delček svojega mnenja o tem. Niti ne o teh izdelkih, ampak o vplivu 'zdrave' hrane na sploh.
Še enkrat pa želim poudariti, da je to zgolj moje stališče in se nimam za nobenega strokovnjaka za prehrano oziroma nutricionistko.
Tisti, ki me poznajo, vedo, da sem pri prehranjevanju popolnoma sproščena in neobremenjena. Običajno so drugi tisti, ki se ob meni ne počutijo sproščene, saj imajo občutek, da jim zaradi svojega poklica gledam pod prste in si bom zato o njih ustvarila neko 'slabo' mnenje.
Vzemimo recimo otroške rojstne dneve, na katere sva z mojim petletnikom velikokrat povabljena (oziroma on je, jaz sem tam za spremstvo). Mamice, ki so tam poleg mene in me še ne poznajo dobro, največkrat potegnejo ročno zavoro in čakajo, kaj bom storila jaz, ko je na vrsti posladek – običajno torta. Ko vidijo, da jaz pojem svojo in še ostanek malčkove, vdihnejo in se sprostijo. Se jim pa seveda postavlja cela vrsta vprašanj. Jaz naj bi namreč predstavljala zdrav in fit način življenja, kjer so torte in druge pregrehe strogo prepovedane.
Pa je res tako?
Ne v mojem svetu. In ne v svetu, za katerega verjamem, da je v teh časih edini možen, da obstane.
Po mojih izkušnjah je strog način prehranjevanja veliko bolj škodljiv od občasnih pregreh tu in tam in nikakor ne more trajati vse življenje. Biti strog do samega sebe in živeti ob nenehni slabi vesti zagotovo pomeni ogromno stresa in zaradi tega slabe kemije v telesu, ki bolj škoduje kot kos katerekoli torte.
Moja strategija ... Poješ, pozabiš in greš naprej. In ne le to ... Vsaka 'slaba' stvar, ki je dana v telo, ni nujno slaba. Trenira namreč telo, da se zna boriti proti 'nesnagi'.
Saj veste – tudi slabemu zraku in negativnemu okolju se je težko izogniti, je pa dobrodošlo oziroma celo nujno, da imamo v telesu dovolj obrambnih mehanizmov, da se znamo boriti proti svinjariji. V nasprotnem primeru nas bo zavijanje v vato ob prvem stiku s slabim atomom položilo v posteljo ali nas bo v najboljšem primeru privezalo na školjko v toaletnih prostorih za dan ali dva.
Čemu verjamem?
Zame so najpomembnejši manjši obroki čez dan. Moje telo ob popolnoma polnem želodcu postane zapacano in neokretno. Verjamem v sok rdeče pese na tešče. Verjamem v veliko nesladkane tekočine, popite dnevno.
Izogibam se konzervirani hrani. In izogibam se hrani, ki ni iz našega okolja. Indijske in druge eksotične začimbe ter prehranski dodatki ne pašejo v moj/naš organizem. Mi nismo rojeni tam in zato nimamo možnosti za njihovo dobro presnovo.
Verjamem v beljakovinski obrok po športni aktivnosti in kadar si mora organizem spočiti od prevelike količine škroba. Beljakovine naj bodo, če se le da, naravnega izvora. In ja, verjamem v meso. Opravičujem se vsem veganom in vegetarijancem, ampak moje telo ne funkcionira brez mesa. Še skoraj bolj potrebuje rdeče kot belo. Vsaj tako pravi in jaz ga poslušam. In če se le da, naj bo meso od kmetov, kjer se živina res pase. Da zaključim ...
Verjamem v babičino kuhinjo: V jajca, zabeljena z ocvirki. V repo z matevžem. V enolončnice na sto načinov. V segedin. V vitamine. A vse v zmernih količinah. Verjamem, da je treba življenje živeti. S pozitivnim odnosom do sebe in okolice.
Mogoče zgolj še to ... Večino 'osebnih' trenerjev podarja ali prodaja jedilnike s predpisano prehrano. Vse lepo in prav, če je cilj določen in jasen. In zagotovo nihče ne ve bolje od njih, kako z vadbo in prehrano oblikovati telo v določenem času (kar ima seveda tudi stranske učinke na organizem, a o tem drugič).
Velja pa se zavedati, da nobena od teh 'diet' ne bo trajala in tudi rezultati ne bodo obstali, dokler ne vnesemo v svoje življenje načina prehranjevanja, ki bo lahko obstalo, tudi ko smo na potovanju, imamo slabe dneve, zbolimo. Oziroma vse življenje, ne da bi o hrani razmišljali vsako minuto dneva!
Tina Pustovrh Puc, diplomantka fakultete za šport in specialistka za kondicijski trening
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
