Ali je sploh možno izbrati dieto, pri kateri ne stradamo?
Seveda je najboljša dieta tista, ki se je lahko držimo vsak dan. V tem oziru je načelo PP (‘pojejo pol’) seveda neproduktivno. Kot da ne bi vsak, ki želi shujšati, vedel, da preveč je! Kot da ne ve, da bi bilo morda dobro, da bi jedel manj. Kot da tega ne bi že zdavnaj poskušal!
Edino smiselno vprašanje se vendar glasi:
Kako preživeti z manj hrane, ne da bi morali preveč trpeti.
Kako je mogoče besede, ki gredo tako zlahka z jezika, pretvoriti v prakso? Kaj naj jemo, da sploh ne bomo hoteli toliko jesti? Proteinski princip je tu soliden izhodiščni temelj. Princip se glasi: prvo, kar moramo zagotoviti pri dieti, je, da je potreba po beljakovinah pokrita. Hrana, bogata z beljakovinami, poteši lakoto.
Na ducate raziskav v zadnjih letih je podkrepilo to načelo. Ampak naj bo jasno: ne, sami proteini niso zdravilo za vse, in kot vselej pri kompleksnih temah tudi prekomerna teža in hujšanje nista enodimenzionalna pojava.
Pomembno vlogo igrajo še številni drugi vidiki, od kulturnih navad do bakterij v našem črevesju, kot bomo še videli. A kljub temu, če obstaja dosleden rezultat, ki izstopa iz pogosto protislovnih teorij na temo hujšanja, je ta naslednji: ‘proteinske diete’ so posebej učinkovite, ker so praktično edine, ki povzročijo, da spontano manj jemo. Naj v nadaljevanju navedem dva primera.
1. DIETA Z MANJ MAŠČOB
V neki študiji so danski raziskovalci 50 pretežkih testnih oseb dali na dve različni dieti z rahlo manj maščob (delež maščob energijskega vnosa je znašal slabih 30 odstotkov). Nihče ni trpel lakote, vsi so lahko pojedli toliko, kolikor so želeli. Za to je bil na voljo posebej za poskus zgrajen supermarket v raziskovalnem centru, kjer so si lahko testne osebe brezplačno postregle.
Poleg pravila o 30-odstotnem deležu maščob je bil še en pogoj, ki ga je zagotovil in nadzoroval prehranski strokovnjak v supermarketu: ljudje iz prve skupine so morali vnos beljakovin omejiti na 12 odstotkov, tisti iz druge skupine pa so zaužili 25 odstotkov proteinov, kar je precej.
Poskus je potekal pol leta. V tem času so testne osebe po pričakovanjih izgubile nekaj odvečnih kilogramov. Pri tem pa so se med skupinama pokazale drastične razlike: medtem ko so sodelujoči iz prve skupine v povprečju izgubili ‘le’ 5,9 kilograma, so testiranci iz druge skupine izgubili celih 9,4 kilograma.
Nekateri so v šestih mesecih shujšali celo za več kot 10 kilogramov. Toda medtem ko je v prvi skupini to uspelo le 9 odstotkom sodelujočih, jih je bilo v drugi skupini uspešnih kar 35 odstotkov. Skratka: kdor uživa več proteinov, laže shujša.
Kdor izgubi več teže, ima koristi tudi z zdravstvenega vidika. Tako se je obseg trebuha sodelujočih iz druge skupine v povprečju zmanjšal za 10 centimetrov (v prvi skupini za 4 centimetre), poleg tega so izgubili dvakrat toliko ‘notranje trebušne maščobe’ kot v prvi skupini. Pri notranji trebušni maščobi gre za tista skrita skladišča maščobe, ki obdajajo naše notranje organe, kot so jetra, ledvice itd.
2. PREIZKUŠANJE RAZLIČNIH DIET
V neki drugi, novejši študiji znanstvenikov z univerze Washington v Seattlu je sodelovala samo ena testna skupina, katere člani so bili na različnih dietah. Prva dva tedna sta se začela s standardno dieto, ki je bila sestavljena iz 15 odstotkov proteinov, 35 odstotkov maščobe in 50 odstotkov ogljikovih hidratov.
V naslednjih dveh tednih so del maščob zamenjali za proteine (30 odstotkov proteinov, 20 odstotkov maščob, 50 odstotkov ogljikovih hidratov), ob tem pa so pazili, da so testne osebe skupno zaužile enako količino kot prej. Po pričakovanjih na ta način nihče ni izgubil teže. Zato pa so sodelujoči v obdobju z več proteini že poročali o veliko manjših občutkih lakote: čeprav so zaužili enako količino KJ, so se na proteinski dieti počutili bolj siti. Še enkrat se je pokazalo: kar zadeva sitost, je pomembno, katere vrste živil jemo. Takoj ko kalorije zaužijemo v obliki proteinov, smo hitreje siti.
Zdaj je bila na vrsti zadnja, odločilna faza poskusa. Še vedno so bile vse testne osebe na dieti, bogati s proteini, vendar so lahko odslej naslednjih 12 tednov pojedle toliko, kolikor so želele. Osupljiva posledica: v 24 urah so sodelujoči sami od sebe zmanjšali energijski vnos. Zaradi presežka proteinov so se počutili tako siti, da so, takoj ko so lahko, prostovoljno jedli manj.
Kaj smo ugotovili?
Kot primer sem izbral posebej izstopajoči študiji – vendar niti po usmeritvi niti po rezultatih ne predstavljata izjem. Odražata stanje ugotovitev aktualnih raziskav o prekomerni telesni teži. Pred kratkim je mednarodna ekipa strokovnjakov v pregledni študiji povzela rezultate
38 tovrstnih študij s podatki več kot 2300 testnih oseb. Sklep: diete, bogate s proteini, vodijo k večji izgubi teže kot diete z malo proteini.
