10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
25 budističnih modrosti za mir v vaši duši
25 budističnih modrosti za mir v vaši duši
6 znakov, da ste izjemno občutljiva duša
6 znakov, da ste izjemno občutljiva duša

Naloga materinstva kot izziv

Mama in otrok (foto: Shutterstock.com) Shutterstock.com
9. 3. 2012

Mama je ena sama, kot je zapisano v neki pesmi, ki sem jo kot deklica znala na pamet. Ne glede na to, koliko žensk vstopi v naše življenje in se nanje tako ali drugače navežemo, nobena ne more nadomestiti mame.

Pa čeprav morda fizično ali čustveno odide iz otrokovega življenja, ima težave s psihično stabilnostjo, je bolna, odvisna od različnih substanc ali umre. To je za otroka največja krivica, s katero se spopada in živi.

Mama ima v življenju svojega otroka eno glavno nalogo

Oziroma cilj. In to je pripraviti otroka na samostojno pot, da bo kot ptiček odletel iz gnezda in si tam nekje v svetu zgradil svoje gnezdo. Ta cilj je seveda zelo zapleten, ne gre brez bolečin in stisk, a tudi radosten.

Ko otrok odide od staršev s samozavestno držo samostojnosti in s prepričanjem, da mu bo tam zunaj uspelo, da se bo znašel, si starši lahko dajo medaljo za uspeh in potrdilo, da so dobri starši.

Otrok pravzaprav odhaja od mame že takrat, ko se rodi

Ob rojstvu se dve telesi fizično ločita – otrokovo telo potrebuje nego in skrb, da preživi, materino pa sočutje in čutnost pri okrevanju po porodu.

Tu je zelo pomemben partner, ki otroka sprejme, pomemben pa je tudi za partnerico, saj je njegova glavna naloga v tem obdobju, da je njej v pomoč in podporo.

Oprano in obešeno perilo, pomita tla, pobrisan prah, skrb za obroke, nočno vstajanje in čustvena podpora partnerici so nenadomestljivi. Če tega ni, če partner otroka ne sprejema, bo ona čutila osamljenost in se bo distancirala od njega, morda celo zbolela za poporodno depresijo.

Drugi otrokov odhod se zgodi, ko ta shodi

Vsak korak je pomemben, saj mu predstav­lja okno v svet. Stvari so jim kar naenkrat dosegljive, razdalje in višine premagljive.

V tem obdobju je zelo pomembno, kako se mama počuti in ravna v teh otrokovih odhodih. Pusti ga v svet, da raziskuje, in potolaži, ko pade ali se udari ob kakšen rob mize, neprestano jo je strah, da ne bo zgrmel z igrala, po hribu navzdol in ga zato neprestano opozarja in mu s tem sporoča, da je svet poln pasti in nevarnosti.

Je morda mama posesivna, preveč zaščitniška? Vsi mamini besedni in vedenjski odzivi se vrišejo v otrokovo notranjost in ga spremljajo ter tako določajo njegovo nadaljnje razumevanje in raziskovanje sveta.

Tretji odhod

Zaznamujejo ga besede, prek katerih otrok komunicira s svetom.

Sprva nerazumljivo, kratko in nespretno, nato pa vedno bolj razločno. Če mama otroka zasmehuje in ponižuje to govorico, bo imel otrok vedno občutek, da ne more izraziti pristnih misli zaradi posmeha in kritik okolice.

Če pa bodo starši spodbujali govor, ga razvijali z vzajemno komunikacijo in igračami, bo otrok z veseljem govoril, pa tudi bolj samozavestno, brez občutkov sramu.

Četrti odhod je odhod v vrtec ali šolo

Otrok se v tem primeru za kar nekaj ur na dan loči od staršev.

Če je otrok varno navezan na mamo, jo bo sicer pogrešal, vendar mu v vrtcu in šoli ne bo težko, nasprotno, bo razigran, sklepal bo nova prijateljstva, razvijal govor, igro. Ko ga bo prišla iskat, se je bo razveselil in včasih ne bo hotel takoj domov, saj je ravno sredi igre, v kateri zelo uživa in je ne želi prekiniti.

Če je otrok na mamo nevarno navezan, se bo z jokom in protestiranjem poslovil od nje, čez dan pogosto spraševal, kdaj pride, in se dobesedno obesil nanjo, ko bo prišla ponj. Ali pa jo bo ignoriral in se vedel, kot da je ne potrebuje.

Peti in šesti odhod sta doba mladostništva in ...

Dokončni odhod.

Pri prvem se otrok s samostojnostjo, pa tudi uporom in protesti poslavlja od staršev, a si, čeprav z vedenjem sporoča ravno obratno, želi, da ga starša spremljata, razumeta in podpirata v tem težkem obdobju, ki je naporno za celotno družino in predvsem, da ga sprejmeta takšnega, kot je.

Ko otrok, zdaj že mladi odrasli, dejansko zapušča gnezdo, je naloga mame, predvsem pa očeta, da ga z lepimi besedami pospremita v svet. Da ne izgovarjata besed, ki jih ne mislita, ker so odraz njune stiske. Da se veselita z njim in mu povesta, kako ponosna sta nanj, pa tudi nase.

Drage mame, če daste otroku najboljšo sebe in se ne trudite biti perfektne in idealne mame, ampak le dovolj dobre, če čutite otroka v stiskah, ste z njim sočutne in razumevajoče, ste dobre mame.

Ana Zarnik Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri