"Po približno desetih letih okrevanja po motnjah hranjenja bi zdaj že nekako morala vedeti, kaj lahko jem. Toda po vsem tem sem nekako zmedena. In med prazniki, ko je tako velik poudarek na hrani, sem še bolj zmedena. Ko sem se borila z motnjami hranjenja, sem neprestano razmišljala o hrani. Zapisovala sem si zapiske o varnih prigrizkih, načrtovala urnik prehranjevanja, hitela iz restavracije, ko sem se pregrešila in pojedla tisto, česar ne bi smela,..." pravi Brooke Metz, ki živi v Atlanti, in dela v odnosih z javnostmi. Trenutno piše knjigo o industriji zdravljenja motenj hranjenja.
Brooke pravi: "Najprej sem misilila, da bo zdravljenje, ki sem ga začela pri 24 letih, po štirih letih pomagal pri spopadanju z motnjami hranjenja. Bilo je obetavno, ampak so se ti programi pogosto osredotočali na hrano - ravno tako, kot moja motnja hranjenja."
Pri zdravljenju se je morala soočiti s svojimi strahovi, v bližini drugih bolnikov, ki so pogosto jokali. Neznanci so pregledovali njen krožnik, da bi se prepričali, da ni ostal kakšen zalogaj. Nekoč je nadzornik iz smeti potegnil beljakovinski šejk, ki ga je pravkar popila, da bi se prepričal, da je spila še zadnji požirek. Drugič je nekdo stal nad njo in strmel vanjo, ko je postrgala ostanek jogurta na dnu lončka.
Vsakih nekaj dni je prišel dietetik z delovnimi listi, na katerih je morala navesti vsako postavko njenih naslednjih nekaj obrokov, glede na strog načrt obrokov, ki ga je določil dietetik.
Ustvarjanje teh kartic z obroki je vključevalo skrbno preverjanje in ponovno preverjanje njenega načrta obrokov, seznam vseh skupin živil, ki jih je morala vključiti, in nato iskanje najvarnejše izbire. Vsaka kartica obroka ji je predstavljala stres, preobremenjenost in zmedo.
Pri skupinski terapiji so voditelji pogosto rekli, da ne sme biti tako osredotočena na hrano. Brooke se sprašuje: "Toda če je bila tam, da bi ozdravila svojo anoreksijo, zakaj sem morala porabiti toliko časa za osredotočanje na natanko tisto, za kar so nenehno govorili, da naj me ne skrbi?"
To neskladje se je pokazalo tudi v kuhinji, kjer je morala pripraviti nekaj svojih obrokov in prigrizkov – in kjer so bile vse oznake prekrite, tako da ni mogla preveriti sestavin. Namesto da bi si na krožnik naložila toliko hrane, kot se ji je zdelo prav, se je morala držati strogih standardov, ki so jih določili dietetiki, ki so natančno preučili njen obrok, preden ie smela sesti. To se ji je zdelo ponižujoče, saj so jo pogosto poslali nazaj, da bi si naložila še več hrane.
Potem ko je preživela toliko časa na zdravljenju, kjer je morala to početi večkrat na dan, še vedno preverja velikost svojih porcij in sprašuje druge okoli sebe, ali se jim količina, ki si jo je dala na krožnik, zdi prevelika. Toda tudi ko rečejo ne, še vedno ni prepričana. Ve, da zaradi anoreksije ni dovolj jedla, vendar so se ji velikosti porcij med okrevanjem običajno zdele smešno velike. Kakšna je pravzaprav prava količina?
Zakaj so prazniki težki za tiste, ki se zdravijo zaradi motenj hranjenja?
Prazniki lahko pomenijo veliko skrb glede prehranjevanja. Med temi prazniki je vedno poudarek na hrani – ne glede na to, ali se je ljudje veselijo ali jih skrbi, koliko hrane je na krožniku.
Tudi ne gre le za velikost porcije.
Med zdravljenjem ni smela omalovaževati nobenega določenega prigrizka ali obroka, kar je pri njej povzročalo zmedo glede tega, kaj naj je. V enem centru, na primer, ko je omenila "nezdravo hrano", jo je dietetičarka prekinila in rekla, da ne ve, kaj pomeni nezdravo.
Medtem ko zdaj razume, da je verjetno želela odstraniti stigmo nekaterih živil kot "nezdravih" ali "smeti", je to vztrajanje, da ni nezdrave hrane, povzročilo zmedo - zlasti za nekoga, ki je že zmeden glede tega, kako jesti.
Ti njeni dvomi se med prazniki samo še ojačajo. To še posebej otežuje praznična druženja. Namesto da bi jedla sama in bi se morala osredotočiti samo na svoj krožnik, se zaloti, da svojo izbiro hrane primerja z izbiro hrane drugih okoli sebe, včasih pa se tega sploh ne zaveda.
Toda do zdaj je že ugotovila, kako lahko obvlada svoje sprožilce in preživi svoj čas na zdrav način, kot je druženje z družino ali prostovoljstvo.
Medtem ko zdaj okreva, njene misli, povezane s hrano, še vedno ostajajo. Še vedno izračunava kalorije v glavi in nekatere prigrizke označuje kot "zdrave" ali "nezdrave" in se zaradi vsega tega počuti zmedeno. Potrebuje čas, da se nauči, koliko kalorij vsebuje kos kruha ali koliko gramov beljakovin naj bi zaužila pri vsakem obroku. Pri tem se zaveda, da je okrevanje proces.
Pred dvema letoma je praznične dni preživela na dnevnem zdravljenju, popolnoma osredotočena na hrano. Letos se veseli svobode. Še vedno ugotavlja, kako izgleda njena osvoboditev od anoreksije, vendar to večinoma pomeni, da svojo energijo usmeri v tisto, kar je zanjo pomembno, na primer šola ali sprehajanje psa. Gre za preživljanje časa tako, kot si želi – ne tako, kot pravijo strokovnjaki.
Poznate tudi vi koga, ki se sooča s tako velikim problemom, kot je anoreksija ali bulimija? Kakšna je njena/njegova zgodba?
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
