Predali... Mislim na naše notranje predale, na tiste delčke nas samih, v katerih se skriva naša esenca. Tisto, kar smo v življenju že doživeli, se naučili, pridobili skozi manj ali bolj boleče in težke preizkušnje in izkušnje, ki nas vodijo naprej. V predale tlačimo jezo, frustracije, aspiracije, želje, pogum, strah in druge občutke, ki se vrtinčijo v nas.
No, tole zgoraj ni zelo znanstveno napisano, a verjamem, da se najdete v opisanih prispodobah.
Predali so del naše osebne zgodovine kot posameznika. Vsak od nas je nekaj v življenju že doživel, kajne? In preizkušnjo je tudi preživel ter povzetek te spravil v neki del svojega spomina in izkustva. No, temu jaz pravim 'predal'.
Zakaj prav predal?
V ljubezni do umetnosti sem pred nekaj leti stala v galeriji sredi Londona, ko so imeli veliko razstavo genialnega umetnika Salvadorja Dalija, ter opazovala njegov bronasti kip mogočne ženske, ki je imela na svojem torzu odprtih nekaj predalov. Mislim, da sem ta kip občudovala nekaj ur skupaj. Prešinilo me je, da smo to mi vsi. Vsak od nas v določen nezaveden 'predal' spravi svoje izkustvo, bolečino, pa tudi upe in želje za prihodnost.
Ko nas nekaj prizadene, smo jezni ali žalostni. Smo v stanju šoka ali zanikanja. Žalujemo ali pa se borimo. Vse to smo mi. Odločamo se tako ali drugače in naše odločitve temeljijo na različnih izvirih. Človek, ki je iz preživetih situacij izluščil modrost, verjetno ne bo ponavljal napak, ki so ga pripeljale v stanje bolečine ali jeze. To modrost in izkušnjo je, recimo temu, spravil v enega od predalov. In ta svoj notranji predal je lahko vedno odprt in iz njega črpa naprej znanje in modrost za prihodnje situacije. V tiste predale, v katere smo shranili nekaj, kar želimo pozabiti, ali ko smo nekoga preboleli, pa jih lahko zapremo in ni nujno, da jih spet odpiramo.
Ko so nas namreč ljudje prizadeli, smo se recimo iz naše bolečine tudi nekaj naučili. To je del naše osebne zgodovine in tega pač ne moremo zanikati, pa če bi še tako radi negirali ali si dejali, da neka oseba ni bila pomembna v našem življenju, ker to bi bila laž in ponovno zanikanje. Namesto laganja samim sebi rajši recimo, da so vse boleče vsebine spravljene v nekem drugem predalu, ki smo ga zaprli, ko smo neki razpad zveze odžalovali in preboleli vse, kar smo upali, da bo, pa se žal ni uresničilo. No, ta predal naj bo zaprt, je pa del nas. Ne zanikajmo si dejstev, ki smo jih na svoji poti življenja doživeli, poskusimo pa iz njih iztisniti sok, esenco, ki nam bo dajala energijo in napotke, kako ravnati najbolj smotrno naprej, v takšnih ali podobnih situacijah.
Vse zgoraj napisano velja ob predpogoju, da se ne smilimo sami sebi in ne igramo vloge žrtve, temveč se aktivno odločamo po tehtnem premisleku. Ob tem priporočam, da slišimo svojo notranjo intuicijo, poiščemo sebi lastno življenjsko strast in vztrajnost, ki nas lahko popelje do trenutkov, ki jih želimo, in do katerih smo upravičeni. Osebno menim, da če smo v težki žalosti, obupu, brezupu in s prstom kažemo na druge, da so krivci za naše bolečinske točke, verjetno še nismo na poti zapiranja predala, ki nas boli. Tak predal lahko zapremo le takrat, ko smo se zmogli dvigniti nad bolečino in nas ne bo več 'žulil', ko bo napol odprt.
Današnje malce abstraktno pisanje je vsem nam v premislek, kako lepo je lahko življenje!
Melita Kuhar Pucko, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok
Novo na Metroplay: Pogumna Slovenka, ki je sledila svojim sanjam in preplula ocean | Mastercard® podkast navdiha z Borutom Pahorjem