Si grizete nohte? Poglejte, kaj se v resnici skriva za to razvado!

28. 2. 2018
Deli
Si grizete nohte? Poglejte, kaj se v resnici skriva za to razvado! (foto: Profimedia)
Profimedia

Grizenje nohtov je grda razvada, ki jo navadno sprožijo stres, tesnoba ali nervoza. Že samo grizenje ne izgleda lepo, nohti pa so po takšnem dolgotrajnem početju neugledni in uničeni. A kaj se v resnici skriva za tem?

Velja prepričanje, da je grizenje nohtov živčna navada, a razlog za to početje ni nujno tesnoba. Dokazi namreč kažejo, da so ljudje, ki kompulzivno grizejo svoje nohte, se praskajo po koži ali si pulijo lase, navadno perfekcionisti.

Skladno s tem naj bi to početje odpravljalo dolgčas, razdraženost in nezadovoljstvo.

Te motnje so povezane s tiki in celo obsesivno kompulzivno motnjo, zaradi česar zelo težko prekinejo te (grde) razvade. A kljub temu so mnogi prepričani, da imajo preprosto živčno navado in so prešibki, da bi jo prekinili.

Kakorkoli, študija iz leta 2015 razkriva, da se za temi vedenji skriva perfekcionizem in ne toliko tesnoba.

Raziskovalci so v študijo vključili 48 preiskovancev, od katerih je polovica trpela za temi motnjami, druga polovica pa ne.

Preizkušali so njihovo organizacijsko vedenje in zmožnost obvladovanja svojih čustev.

Tisti z motnjami so se izkazali kot organizacijski perfekcionisti in so kazali težnjo po prekomernem načrtovanju, preobremenjevanju samih sebe in takojšnjem razočaranju (frustraciji) v primeru, da niso ves čas aktivni.

Preiskovance so nato postavili v situacije, ustvarjene, da izzovejo štiri različna čustva:

  • da bi povzročili stres, so jim pokazali film o strmoglavljenju letala;
  • da bi povzročili sprostitev, so jim pokazali film o valovih;
  • da bi izzvali frustracije, so jim dali nalogo sestaviti težko sestavljano, za katero so rekli, da je enostavna;
  • da bi v njih ustvarili občutek dolgočasja, so jih posedeli same v robi.

Tisti z motnjami so se takoj zatekli k svoji razvadi – v vseh primerih, razen pri sproščujočem filmu.

A grizenje, praskanje ali puljenje naj bi povzročili le začasen občutek zadovoljstva, pri čemer gre najverjetneje za potrebo perfekcionista, da vsaj nekaj počne (raje kot pa nič).

Kakorkoli, po začetnem olajšanju nastopijo bolečina, sram in zadrega.

Ugotovitve bi lahko služile tudi terapevtom, ki se ukvarjajo s pacienti s temi motnjami, saj se takšne vrste vedenj in prepričanj lahko lajšajo s pomočjo kognitivno-vedenjske terapije. Če se bo pacient naučil razmišljati in delovati drugače, ko pride v skušnjavo, da podleže svoji razvadi, bo morda lahko prekinil potrebo, še preden se ji bo vdal.

Preberite še: