Kdo bi moral biti sebi najpomembnejši? Teoretično, seveda, ti sam. V realnem življenju pa ni tako, kajne?
Vse bolj ugotavljam to, kar so modreci vedeli že pred tisoči leti, in to je, da ni nihče več vreden in pomemben kot posameznik sam sebi. Predvsem dame smo to pozabile oziroma se tega nikoli nismo niti naučile.
Poglavitna naloga ženske je, da po arhetipu praspomina skrbi za zarod in se zanj tudi žrtvuje. Poleg spada tudi moški, ki je oče tega podmladka. Kje pa je ona, ženska? Ljubica? Mama? Prijateljica? Strastna privrženka življenja?
Oblikovanje zavezništva s samim seboj je zahtevna naloga.
Zakaj? Ker zahteva iskanje svoje notranje ljubezni, ki se ji ne predaja navzven, recimo na otroke, partnerja, starše, prijatelje, temveč naj jo obrne navznoter, v ljubezen do takšne osebe, kakršna pač vi, dama ali ženska, ste.
No, ko tole pišem, se enako tudi sama sprašujem: ali se znam dovolj ljubiti? Ali znam oblikovati zavezništvo sama s seboj? Vse bolj se učim in ugotavljam, da ko sebe sprejmemo točno takšne, kot smo, z vsemi prednostmi in pomanjkljivostmi, s slabo voljo in razmazano šminko, s PMS-om in z živčnimi dnevi, z radostjo in radovednostjo, s strastjo in brezbrižnostjo, potem smo na dobri poti, da začnemo ugotavljati, kako se začeti zdravo ljubiti. Sebe. Ker me smo si pomembne.
Večja možnost je, da se najdemo in se ljubimo, ko se sprejmemo. Takšne, kot smo. In ko se sprejmemo in ljubimo takšne, kot realno smo, potem nas bo tudi naša socialna mreža in drugi sprejeli in oboževala takšne. Ko se postavimo v lastno energijo in zavezništvo sebe s seboj, potem to izžarevamo tudi navzven, med ljudi, ki postanejo očarani nad tem, da spoznavajo nas, za katere mislijo, da nas poznajo, v povsem novi luči.
Ker ko postanemo me same, potem vemo, kaj si želimo, kaj zahtevamo, kako bomo dosegle zastavljene cilje, ne bomo več iskale krivcev v drugih ljudeh ali okoliščinah, temveč se bomo naučile (zaradi naše lastne ljubezni do sebe), kako premagovati ovire. Ker si želimo najboljše!
Verjetno bo kdo od vas, bralk in bralcev, pomislil, da govorim o nekakšni sebičnosti ali egoizmu. Ne, danes tuhtam o tem, da nam prelepim in čudovitim damam manjka točno tega – rahle in do sebe obrnjene sebičnosti in nekaj smelega egoizma. Ker ni treba, da se kar naprej razdajamo in smo na uslugo vsem ostalim, sebe pa pozabimo in se damo na lastni listi prioritet na zadnje mesto, temveč želim poudariti, da smo si pomembne, ljubljene in spoštovane.
In ko postanemo same v sebi in do sebe, potem nas bodo tudi drugi ljudje začeli gledati skozi drugačno prizmo in v drugi luči – začeli nas bodo spoznavati kot polnokrvne ženske, ki vedo, kdo so, kaj si želijo in kako bodo to dosegle. Ker nič nas ne ovira pri doseganju naših vizij, zgolj me same, ko si mislimo, da nekaj ni možno ali je nemogoče narediti, uspeti.
Torej, predrage čudovite moje ženske! Upajte si. S toplino, dostojanstvom, ljubeznijo, nežnostjo, skrbjo, pozornostjo – do sebe. Ne potrebujemo boja s svojimi čudovitimi moškimi, da jim dokažemo na silo, kako boljše in smelejše smo kot oni, temveč ko postanemo me, točne takšne, kot smo. Prav take nas bodo tudi naši plemeniti moški začeli ljubiti in ceniti, spoštovani in negovati. Kar damo do sebe, bomo dobile povrnjeno. Dobro z dobrim. Ljubite se in bodite zaveznice same s seboj. Je proces. Ne se ga ustrašiti. Upajte si.
Napisala Melita Kuha, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok
