Najuspešnejši slovenski tekmovalec s polarnimi vlečnimi psi je s svojimi 'pasjimi puncami' tesno povezan.
Srečali smo se nedaleč od Škofje Loke. Januarski dan je bil hladen, vetroven, lep. In tako kot smo vse bolj navajeni, brez snega. Če bi bila polja prekrita s snegom, bi Matjaž Ovsenek nataknil na noge smuči in se s psi, privezanimi na pas, pognal po njih. A ker je bil sneg le ponekod po gorah, oddaljeni kulisi, je 'punce', kot ljubkovalno pravi svojim psicam, pripel na kolo. Moral jih je brzdati, saj so v prirojeni želji, da bi se lahko čim prej pognale po prašnem kolovozu, med cviljenjem poskakovale visoko v zrak.
»Rad imam tako malce bolj divjo naravo,« je rekel, medtem ko smo se obračali stran od sunkovitega vetra, potem pa skočil na kolo. Tri vitke, elegantne psice so se silovito pognale po poti in nama s fotografom že kmalu izginile izpred oči. Četrta, Kira, nekdaj odlična tekmovalka, ki je z 12 leti za tekmovanja prestara, a še vedno zelo rada teče, je morala počakati. Ark, ki je še starejši in že precej opešan, pa je, kot sva izvedela, ostal doma.
Trenirajo kot tekači
Škofjeločan Matjaž Ovsenek, najuspešnejši slovenski tekmovalec z vlečnimi psi, je tistega dne s svojimi psicami opravljal običajen zimski trening.
Dopoldne je bil v službi, na osnovni šoli v Smledniku, kjer je učitelj športne vzgoje, psice pa so ga medtem čakale v kombiju ‒ šestletna Bessy, dobra štiri leta stara Joy, Juna, ki bo imela aprila tri leta, in veteranka Kira. »Strašno rade se vozijo,« je povedal, »ko vidijo, da pripravljam kombi, se jim čisto zmeša.«
Sam je dejaven vse leto, redno teče in kolesari, s svojimi psicami pasme sibirski haski pa začne trenirati v začetku jeseni. »Polarne pasme vročine ne prenašajo dobro, je pa zanimivo, da poleti dolgo ležijo na soncu, preden se umaknejo v senco,« pove. »Zanimivo je tudi, da živimo ob reki, a se ne gredo nikoli hladit vanjo, saj vode ne marajo.«
Lani so se stvari obrnile nekoliko drugače, zato je s psicami začel trenirati šele sredi novembra. »Avgusta me je usekalo v križu, za mesec dni sem obležal, trenirati sem lahko začel šele po več kot treh mesecih.«
Trening predstavljajo najprej od dva do štiri kilometre dolgi teki, nato pa se ta razdalja postopoma povečuje. Včasih pretečejo celo 20 kilometrov, kar je nekaj kilometrov več od običajne tekmovalne razdalje, ki je 16 kilometrov.
V marsičem je treniranje vlečnih psov podobno treniranju tekačev na dolge proge. »Včasih tečemo vsak dan, včasih manj, drugič več, kakšen dan pa je pavza, da se odpočijejo. Za moč treniramo na klancih, navadno v temi. Tako lahko vidim prihajajoči avto, saj moje 'punce', ne vem, zakaj, vedno tečejo po levi strani ceste.«
Takoj po teku dobijo vodo, po vrnitvi domov pa jih je treba čim prej nahraniti. Glavna hrana so briketi z lososom, rade pa imajo tudi riž. Pozimi, ko veliko pretečejo, je pomembno, da ima hrana večjo hranilno vrednost, zato dobijo tudi meso. »Pa na priboljške nikoli ne pozabim,« pove Ovsenek, »posušene ribice so najboljše.«
Navdušenje že iz otroštva
Iz načina, kako govori o svojih psicah, in iz ravnanja z njimi je očitno, da je navezanost zelo močna. »V jesenskem in zimskem času so predvsem delovni psi, vendar se tudi takrat veliko crkljamo in igramo,« pravi. »Poleti so bolj lene, potrebujejo pa tudi takrat svoj odmerek gibanja. Poleti veliko časa preživimo na Dolenjskem in so lahko večino časa spuščene, zato se počutijo zelo dobro.« Medtem ko sta z ženo na poletnem dopustu na morju, za pse poskrbi sin. »Le Juna je bila zadnji dve leti z nama v kampu in ni bilo nobenih težav.«
Ovsenek se je nad psi navdušil kot otrok. »Še posebej je name vplival stari ata, ki mi je velikokrat pripovedoval o svojem Lumpiju.« Pri 17 letih je dobil svojega prvega psa, šnavcerja, temu je sledil afganistanski hrt, zadnjih 25 let pa so njegova ljubezen polarni psi. Prva je bila samojedka Kaja, ko je kupil sibirskega haskija, danes 15-letnega Arka, pa je začel s psi tudi tekmovati. Nekajkrat je nastopil tudi s sanmi, sicer pa z njimi tekmuje na smučeh in s kolesom.
Tekmovalci pogosto tekmujejo s ptičarji, hrti in različnimi mešanci, Ovsenek pa ima rajši čistokrvne polarne pasme. »Predvsem haskiji so mi zelo všeč, zelo prvobitni so in samosvoji, zato so izziv za vzgojo. So pa tudi nežni in vdani, predvsem psice. Z njimi čutim še močnejšo povezanost z naravo, ki mi tudi sicer ogromno pomeni.«
Velika družina
V načrtu ima nekaj zimskih tekmovanj. »Tekmovali bomo po svojih zmožnostih,« pravi. »Bodo pa vedno dobro pripravljene, saj je največji užitek trening, ko si sam z njimi, ko smo povezani med sabo, se dopolnjujemo, sodelujemo in predvsem uživamo. Letos bomo sodelovali na nekaterih prireditvah, kjer bomo s sankami vozili otroke in navduševali ljudi za naš šport.«
Pozimi bo tekmoval v skijoringu, marca pa še v bikejoringu. To sta dve od tekmovalnih disciplin, v katerih nastopajo lastniki s svojimi psi ‒ pri skijoringu imajo na nogah tekaške smuči, na pas pa pripetega enega ali dva psa, pri bikejoringu pa je človek, kot je razvidno iz imena, na kolesu.
Ovsenek se s svojimi psi udeležuje tekmovanj po različnih koncih Evrope in pove, da je njihova bistvena privlačnost v vzdušju, ki vlada na njih. »Na progi smo tekmeci, sicer pa so odnosi med nami zelo prijateljski. Lahko rečem, da smo velika družina.«
Pravi, da je danes v Sloveniji manj tekmovanj, kot jih je bilo pred leti, saj je pridobivanje vseh mogočih dovoljenj, ki so potrebna za izvedbo tekmovanja, postalo hudičevo delo. Letošnja sezona se bo za slovenske lastnike in ljubitelje vlečnih psov zaključila 2. aprila v Hrašah pri Smledniku. »To bo vsakoletni Memorial Henrika Sečnika, ki ga prirejamo v spomin na prezgodaj preminulega Henrika, dobrega prijatelja in enega največjih navdušencev nad vpregami polarnih pasem.«
Dvokilometrski krog po kolovozih je Ovsenek s svojimi tremi psicami prevozil precej hitreje, kot sva s fotografom pričakovala. Že kmalu se je pojavil na obzorju in se nama naglo približeval, potem pa z nekaj glasnimi klici upočasnil in ustavil vprego. Psice so dobile vodo, potem pa skočile nazaj v kombi, iz katerega je zdaj z očitnim veseljem skočila Kira. »Zelo inteligentna je, z njo je bilo posebno veselje tekmovati,« je povedal Ovsenek, medtem ko ji je natikal oprsnico, »vedno je tekla z glavo. Če sem na primer zamudil s komando, je pogledala nazaj k meni.« Potem sta se pognala v dir in nama čez nekaj trenutkov izginila izpred oči.
Besedilo: Marjan Žiberna. Fotografije: Igor Zaplatil in osebni arhiv Matjaža Ovsenka.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
