Mauro Prosperi: Da bi preživel, sem pil lasten urin in kri netopirjev (VIDEO)

Mauro Prosperi: Da bi preživel, sem pil lasten urin in kri netopirjev (VIDEO) (foto: YouTube) YouTube
28. 1. 2020

Koliko časa lahko človek preživi brez vode? Zgodba o preživetju ...

Marathon des Sables (Sahara Marathon oz. maraton po Sahari, ki bo v letu 2020 potekal v aprilu) velja za eno izmed najtežjih vzdržljivostnih tekaških preizkušenj na svetu: 7 dni, 250+ kilometrov in temperature, ki lahko presežejo 50 stopinj Celzija.

Medtem ko si mnogi niti predstavljamo ne, kaj šele, da bi se želeli preizkusiti, drugi iščejo prav priložnosti in preizkušnje, kot je ta.

Eden takšnih je Mauro Prosperi, italijanski policist, ki se je preizkušnje prvič udeležil leta 1994, takrat star 39 let.

Za Marathon des Sables oz. maraton po Sahari je slišal po naključju.
YouTube

»Rad imam izzive, zato sem začel takoj trenirati. Vsak dan sem pretekel 40 kilometrov in zmanjševal količino vode, da bi se telo navadilo na dehidracijo.«

Leta 1994 se je maratona des Sables udeležilo 80 tekačev in le nekaj jih je dejansko teklo, tako je Maruo večino časa tekel sam.

Četrti dan je v puščavskem viharju zašel s poti.

»Bil sem oslepljen, nisem mogel dihati. Pesek je bičal moj obraz – kot igle.«

»Obraz sem zaščitil z ruto in obrnil hrbet proti vetru. Nisem bil dezorientiran, vendar sem moral nadaljevati, da me ne bi pokopalo. Končno sem našel zatočišče in čakal, da se je nevihta končala.«

Nevihta je trajala osem ur. Ko se je umirilo, je bila že tema, zato je prespal na sipinah.

Sprva se je jezil, saj je preizkušnjo dobro začel, bil je na četrtem mestu. Nato si je rekel, če vstanem zgodaj, lahko še vedno dosežem dober čas. Za ta del trase (skupaj jih je šest) imaš namreč na voljo 36 ur – po tem si diskvalificiran.

No, nečesa Mauro ni pričakoval.

Vihar je traso preko neskončnega peska popolnoma spremenil in napačna smer ga je dan in pol vodila tja, kjer ga ni nihče več iskal. Sprva ni vedel, da se je izgubil.

YouTube

Nato je obtičal v zapuščenem muslimanskem svetišču. Da bi preživel, je pil svoj urin, jedel netopirje in pil njihovo kri, lovil kače …

A stiska je bila prevelika in odločil se je za samomor.

Prerezal si je zapestje, toda kri je bila tako gosta, da se je naslednje jutro iz svoje more prebudil še vedno živ.

In sklenil je, da bo poskusil preživeti. Odtaval je iz mošeje in nadaljeval v agoniji.

YouTube

Odločil se je, da bo upošteval nasvet Tuaregov, nomadskih staroselcev: »Če se izgubiš, sledi oblakom, ki jih ob zori vidiš nad horizontom, tam boš našel življenje. Čez dan bodo oblaki izginili, toda nastavi kompas in nadaljuj v tisto smer.«

Maura so našli po devetih dneh globoko v Alžiriji, skoraj tristo kilometrov od trase. Preživel je, čeprav je izgubil 16 kilogramov – tehtal je komaj 45 kilogramov, dobil poškodbe oči in jeter in bil sposoben jesti le tekočo hrano.

Da je popolnoma okreval, je potreboval dve leti.

Ga je to ustavilo?

Ne.

Po štirih letih se je vrnil v puščavo ter se udeležil tudi številnih drugih tekem, med drugim 7.000 km dolgega teka – Iz Agadirja preko Sahare do Hurghada (Egipt).

Ko so ga vprašali, zakaj se je vrnil, je dejal, da ne more nečesa začeti, ne da bi končal. Drugi razlog: »Ne morem živeti brez puščave.«