Ob misli na športne 65-letnike si običajno predstavljamo gručo moških na balinišču ali v najboljšem primeru golfišču. Zato osupnemo ob podobi upokojenca, ki po uri plavanja sede na kolo ter z njim odpelje skoraj 200 kilometrov, in to le zato, da lahko na koncu odteče maraton!
Tone Škrlep počne prav to. Pri 65 letih tekmuje v eni od najtežjih športnih disciplin: triatlonu Ironman, ki združuje 3,8 kilometra plavanja, 180 kilometrov kolesarjenja in 42 kilometrov teka.
Vprašanje zakaj, se ponuja samo po sebi. Odgovor pa je tako preprost, da ga večina ne bo sprejela: zato, ker so tek, plavanje in kolesarjenje užitek, ker je trening motivacija za zdravo in srečno življenje, potovanje na tekmovanje in uspeh na njem pa nagrada.
Za Toneta tek, kolesarjenje in plavanje niso vprašanja, ampak odgovori. So odgovori za boljše počutje, umirjanje misli in obračun z lastno voljo.
"To je mentalni šport! Ogromno, tudi več kot deset ur časa je na Ironmanu za razmišljanje in bivanje s samim seboj v precej skrajnih stanjih telesa in duha. Tako se nenehno srečuješ s seboj in svojimi mejami, a moraš biti pozoren, da so vse misli pozitivne in se ti tekmovanje ne zazdi pretežko, ker potem bo veselja konec.
Seveda pa moraš paziti tudi na telo, da ga ne siliš prek meja. Onkraj meja telesnih zmogljivosti stvar iz užitka preide v trpljenje in izgubi ves smisel. Zato moraš delati po občutku in ne po predpisanih treningih nekoga drugega!"
Njegov najboljši čas na havajskem Ironmanu je 9 ur in 47 minut, kot veteran je bil dvakrat med deseterico, letos gre spet.
"Seveda nisem vsak dan mlajši in sposobnejši. Današnji časi so debelo uro za nekdanjimi, ampak večina 20- in 30-letnikov Ironmana sploh ne zmore. In če ne bi treniral, bi bil čez nekaj let dober le še za sprehod v parku in namakanje v morju. Priznam, da veliko mojih vrstnikov preživi v vodi več časa kot jaz, ampak v toplicah, jaz pa medtem zares preplavam po štiri kilometre naenkrat."
In kje je meja?
Na tekmovanjih so tudi 80-letniki, seveda pa s tako aktivnostjo ne moreš začeti v domu za ostarele. Tone je športnik od mladih nog, s triatlonom pa se je začel ukvarjati konec osemdesetih let prejšnjega stoletja v času Brazd vzdržljivosti.
"Ko sem v okviru te akcije preplaval Blejsko jezero, prekolesaril maraton Franja in odtekel Mali maraton, sem ugotovil, da v tem uživam. Tako v aktivnosti kot v ljudeh, s katerimi sem se družil," pojasni Tone in doda, da za popestritev igra hokej s sinovimi vrstniki in nogomet z vnuki.
"Starost ima prednost – ko si upokojenec, postaneš profesionalec, ker imaš ves čas za trening! Najbolje je, če si poročen upokojenec, ker potem je žena tvoj trener. Če predolgo gledam šport po televiziji, me prežene trenirat, in ko se po nekaj urah utrujen in sestradan vrnem, me nagradi s kosilom."
Večini ljudi se zdi nekdo, ki na 'stara' leta do 20 ur tedensko porabi za trening teka, kolesarjenja in plavanja, malo čudaški. A najbolj čudaški se zdi prav tistim, ki več kot 40 ur tedensko porabijo za delo, ki ne koristi njihovim telesom in ki ne razdajajo svojega časa za doživetja ob poti, temveč ga prodajajo za denar, s katerim si na stara leta kupujejo zdravje.
Tone medtem teče, kolesari in plava na Havajih. Vsi njegovi triatloni so namreč le priprava in kvalifikacije za tistega najtežjega na vulkanskem otoku sredi Pacifika. Tam se tekmuje med polji lave, kjer temperatura in vlaga nista primerni niti za posedanje ob hladnem pivu, kaj šele za deseturno skrajno fizično naprezanje. Ampak z voljo in treningom je tudi to mogoče, pa četudi ni vsak dan mlajši in čeprav se že leta bori s poškodbo mečne mišice.
Kateri je pa tvoj izgovor?
David Stropnik