"Pridite pripravljeni," se je glasilo prvo in popolnoma jasno navodilo. Navodilo, ki lahko velja za čisto vsakega med nami na praktično kateremkoli področju, je bilo v kontekstu tega zelo jasnega sporočila namenjeno vsakemu vojaku, ki se pripravlja na šestmesečni trening imenovan BUD/S - notorični trening, ki ga morajo opraviti tisti ameriški vojaki, ki želijo postati del specialne enote mornarice ZDA po imenu Navy SEALs, po naše preprosto Tjulnji.

Če pobrskaš nekoliko globlje po tem, kaj trening BUD/S je, hitro vidiš, da gre za 24 tednov najbolj rigoroznega in napornega testiranja, s katerim vojaku ne le nabijejo fizično moč in kondicijo, temveč jih izklešejo tudi mentalno in jih naučijo pomembnih veščin vodenja vojaških operacij. To je trening, kjer odpade največ kandidatov. Ker je prehudo. Ker izgubijo fokus. Ker ne zmorejo. Prvi in glavni namig "Pridite pripravljeni" je tu pomenil več, kot smo si lahko predstavljali.

Za boljšo predstavo kaj pomeni biti pripravljen za ta divji vojaški trening nam namigne predlagani indikator fizične (zgolj fizične!) pripravljenosti na BUD/S trening:

• preplavajte 450 metrov v manj kot 9 minutah
• naredite 100 sklec v dveh minutah 
• naredite 100 trebušnjakov v dveh minutah
• naredite 20 ponovitev dviga trupa
• pretecite 2.5 kilometra v manj kot 9 minutah ... v vojaških hlačah in vojaških čevljih

Ta osnovni fizični test je nekakšen minimalni dokaz sposobnosti novega kandidata, saj se s tistimi, ki niso sposobni doseči teh normativov, v Navy Seals ne bodo niti ukvarjali. Preprosto zato, ker je ob pričetku treninga BUD/S vse to le še potencirano. Najhujši je tretji teden kondicijskega treninga. Popolnoma z razlogom ga vojaki poznajo pod nazivom "Peklenski teden". V tem tednu vojaki spijo samo štiri ure (v celotnem tednu), pretečejo več kot 320 kilometrov in imajo fizične treninge 20 ur na dan ali več. To je teden, ko zvonec zvoni najpogosteje. Medeninasti ladijski zvonec visi na drogu, ob katerega tisti, ki prostovoljno zapuščajo trening, odvržejo podlogo svoje čelade in trikrat pozvonijo v slovo. A nas zanimajo tisti, ki zvonca ne pozvonijo. Tisti, ki vztrajajo. Kako jim uspe prestati 24 tednov najhujših telesnih in mentalnih treningov?

Da lahko dosežemo najtežje in zato najbolj sanjske cilje, moramo imeti motivacijo. Usmerjenost proti cilju mora biti jasna, a mnogi ljudje napačno verjamejo, da je uspeh linearen pojav. Da se obrneš tja, kamor se želiš podati in samo greš. A pri prebijanju do uspeha se pojavljajo ovire. Pojavljajo se neuspehi. Ti pa ne smejo biti razumljeni kot dokaz, da nečesa nismo sposobni, ampak kot lekcije, ki nam bodo pomagale, kako naprej. Tistim, ki so dosegli velike cilje je namreč še kako dobro poznano pravilo, da uspeh velikokrat dosežemo šele potem, ko se spoznamo s svojo največjo šibkostjo.

Čeprav je trening BUD/S fizično zahtevni trening, pa je ključ do uspeha v mentalnem fokusu. Poleg omenjene telesne pripravljenosti so zato pomembne še tri miselne komponente, nujne, da lahko navkljub težavni poti ostanemo osredotočeni na dolgoročni cilj.

1. Kako zelo si želiš to, kar nameravaš doseči?

Želja ti omogoči, da si vsakič, ko postane težko, lahko enostavno odgovoriš na vprašanje "Zakaj to počnem?" Razlog ni pomemben, ker je tvoj osebni, pomembno je le, da ta želja, v kateri se skriva razlog, ostaja tvoja največja motivacija na poti do uspeha.

Kako pomembno je, da si cilj želimo doseči z vso strastjo, nas spomni pripoved o Sokratu, ki je učenca peljal do reke, kjer mu je potisnil glavo pod gladino in ga držal pod vodo dokler ni ubogi revež že skorajda omedlel. Ko ga je izpustil, je ta hlastnil za zrakom. "Kaj si si najbolj želel, ko si bil pod vodo," ga je vprašal Sokrat. "Zraka," mu je odvrnil učenec. "To je ključ do uspeha. Želeti si nekaj tako, kot si pod vodo želiš zraka."

2. Uspeh ni samo dosega cilja, uspeh je vsak korak naprej

Vojaki na tej težki preizkušnji so ugotovili, da si je potrebno dolgoročne cilje zastavljati po kosih. Včasih zelo majhnih kosih. V času treninga dobivajo 3 ali 4 obroke dnevno, običajno na okoli šest ur. Da jim je lažje, se potem prebijajo le od obroka do obroka.

Razmišljati o tem, da celoten proces traja 24 tednov namreč že v glavi ustvari občutek nemoči, zdržati le še do naslednje malice pa se ne zdi tako zelo nedosegljiv cilj. Tako kot tudi na maratonu verjetno ne razmišljaš o cilju že takoj, ko se oglasi štartna pištola, saj ti je jasno, da je ta še desetine kilometrov daleč. Za mentalno kondicijo je torej lažje, če si pot do uspeha razdelimo na bolj prebavljive dele.

3. Ovire niso izgovor za neuspeh, ampak izziv za osebno rast

Trening Tjuljnev uči, da moramo cilj doseči ne glede na okoliščine. Blato. Bolečina. Utrujenost. Vročina. Mraz. Neprijetnosti, ki nas tako enostavno odvrnejo od zastavljenega cilja. V vsakdanjem življenju si vse prevečkrat rečemo, da bomo nadaljevali pot do uspeha, ko bo svet okoli nas bolj primeren. Čas za naprej bo enkrat drugič, za trenutek zdaj pa imamo številne izgovore - ni časa, lakota, žeja, drugi opravki, ta prave spodnjice niso oprane.

Motivacijski guruji radi rečejo, da ljudje prevečkrat poskušamo spremeniti svet okoli nas, da bi s tem izboljšali naše življenje, medtem ko moramo v resnici spremeniti le nas same. Svet, ki je v nas. Mi sami smo odgovorni za to, kako daleč bomo šli v iskanju nečesa boljšega. Ko vojak leži na peščeni plaži in ga zaliva mrzli ocean, ko ima pesek v laseh, podhlajeno in neprespano telo, ko mu vsi možganski centri sporočajo, da ta situacija nikakor ni prijetna, lahko odneha - ali pa vse to sprejme kot osebni izziv na poti do nečesa večjega.