Ženine prsi

27. 9. 2010

Tople poletne noči pred skoraj tremi leti je prišla Sandra v posteljo oblečena v kratko nočno srajco … in takrat sem opazil jamico na njeni desni dojki. Sem psiholog, ne zdravnik, vendar vem o raku dojke dovolj, da prepoznam možno težavo. Naslednje jutro sem ji po neprespani noči svetoval, naj pokliče svojega ginekologa, čeprav bule nisva otipala.

Čez teden dni sva vstopila v svet hitrih odločitev – svet, kjer nisva imela nikakršnega nadzora in kjer je čas tekel na trenutke boleče hitro, drugič pa neznosno počasi. Dan, ko sva dobila izvide mamografije, je bil oboje.

“Našli so tvorbo, ” mi je rekla po telefonu. Njen glas je bil tako miren, da sem bil kar presenečen. Sandra je imela 49 let, v njeni družini še nihče ni imel raka na dojki in ni bilo pomembnih dejavnikov tveganja. Redno je hodila na mamografijo, nazadnje jo je opravila pred enim letom. To preprosto ne more biti res!

Ko sem se ji pridružil na kliniki, je bilo na negatoskopu že postavljenih šest radiografij dojke. Radiolog je pokazal na sumljivo lezijo. “Dolga je približno 1, 5 centimetra, ” je rekel, “in je relativno majhna. ” Skrbelo pa ga je še nekaj: “Tudi te kalcifikacije moramo pregledati. ”

Zdravnik je še govoril, vendar ga s Sandro nisva več slišala. Kaj se bo zgodilo z nama? Moja ljubica, moja najboljša prijateljica, mati mojih otrok ima skoraj gotovo raka na doki. Ali bo umrla? Ali jo bo operacija iznakazila? Kaj se bo zgodilo z najino zvezo?

Otrokoma sva takoj povedala. Petnajstletni sin ni veliko govoril, 11-letna hči pa je imela ogromno vprašanj. Ali bo z mamico vse v redu? Koliko bo vse skupaj trajalo? Ali to pomeni, da bo mogoče tudi ona dobila raka na dojki? Bila sva ohrabrujoča in hkrati skrivala strah, ki je bil navzoč pri vseh. Čudna ločitev od te neresnične resničnosti je že utrjevala svoj položaj.

Sandrin kirurg, ki sva ga obiskala čez nekaj dni, je dejal da gre verjetno za maligno tvorbo, čeprav ne more zagotovo vedeti, dokler ne dobi izvida biopsije. Rekel je, da je Sandra kandidatka za “konservativno operacijo”, kar je samo vljudno rečeno, da gre za delno mastektomijo. Pri tem posegu odstranijo tumor in del okoliškega tkiva. Z radiacijo nato med obsevanjem uničijo vse morebitne preostale rakaste celice. Prava dojka sicer ostane, vendar je pogosto razobličena.

Naslednja izbira je, kakor je razložil, “mastektomija z rekonstrukcijo”. Pri tem odstranijo celotno dojko in ustvarijo novo. Tako bi Sandra lahko brez težav nosila obleke, ne da bi potrebovala protezo, seveda pa to ne bi ustvarilo videza in občutka prave dojke.

“Kaj če bi bila Sandra vaša žena, ” sem poln zaupanja vprašal zdravnika, “kaj bi svetovali? ” Ni mi odgovoril. Predlagal je, naj počakamo na izvide biopsije.

Po enem tednu so prispeli. Sandra je imela 1, 5-centimetrski invazivni rak z možnostjo dodatnih zelo majhnih rakov v okoliških mlečnih vodih. Tumerektomija za odstranitev tega dela dojke je bila razpisana za čez deset dni.

Zdaj smo vstopili v obdobje, v katerem se je čas dobesedno obiral in nam puščal preveč prostora za obupujoče misli. Zbujal sem se z občutkom pritiska v prsih, ki me je hromil skoraj ves dan. Pogosto sem bil na robu solz. Delo me ni zanimalo, znesel sem se nad otroki.

Vse to sem skrival pred Sandro. Edino, kar me je odvračalo od samousmiljenja, je bila misel na to, kaj vse preživlja ona. Neke noči, ko so otroci že spali, sva sedela v dnevni sobi in gledala televizijo. Naletela sva na Ameriškega predsednika, film, v katerem igra Michael Douglas višjega svetovalca, čigar žena je umrla za rakom na prsih.

Nenadoma se je Sandra zlomila in izpovedala, da jo je na smrt strah tega, kar jo čaka. Skušal sem jo potolažiti in ohrabriti, da je statistika na njeni strani in da bova šla skozi to skupaj. Ti dnevi so bili tako utrudljivi. Te noči sva si obljubila, da se bova ljubila, toda namesto tega sva z uspavalnimi tabletami utonila v nezavest.

Na dan Sandrine operacije sva se odpeljala v bolnišnico že zgodaj zjutraj. Zaradi dolgega čakanja sva je bila prav željna. Po predoperacijskih postopkih so jo okoli 13. ure odpeljali v operacijsko sobo. Bila je že skoraj uspavana, toda kljub temu se mi je, ko sem jo poljubil, nasmehnila.

Veliko kirurgov začne tumerekmijo z odstranitvijo “varovalnih” bezgavk v bližini tumorja. Bezgavke nato pošljejo dežurnemu patologu, ki pregleda, ali so v njih rakave celice. Kirurg nato odstrani tumor. Ko operacijo konča, so prvi patološki izvidi že gotovi.

Če so bezgavke negativne, torej brez rakavih celic, drugega tkiva ne odstrani. Če so pozitivne, pa odstrani vse pazdušne bezgavke s priza- dete strani in jih pošlje na dodatne preiskave. Vedoč to, sem predpostavil, da je Sandra verjetno v težavah, če bo operacija trajala več kot tri ure. Pohitel sem v čakalnico in gledal na uro.

Kmalu po 16. uri se je prikazal kirurg. “Vse je potekalo v najlepšem redu, ” je rekel in dodal, da je varovalna bezgavka na videz čista in da je izrezal tumor.

Dnevi, ki so sledili, so bili za vso družino radosten oddih. Čeprav je bila dojka povita, ni bila videti grozno spremenjena. Sandra je še imela bolečine, počutila pa se je dobro. Še iste sobote sva odšla na bližnjo zabavo in se pogovarjala o operaciji. Zdaj sva morala samo še počakati na končni patološki izvid. Ta teden sem dobro spal – bolje kot ves prejšnji mesec.

Čez dva dni sva prejela slabo novico. V izvidu je patolog napisal, da so po podrobnejšem pregledu v dveh od devetih varovalnih bezgavk našli mikrometastaze oziroma majhne skupine rakastih celic in da glavni vzorec tkiva ni vseboval enega, ampak tri tumorje s pomembnim širjenjem v mlečne vode. Bilo je huje, kot bi si lahko predstavljali. Dejstvo je, da je verjetnost odkritja metastaz v bezgavki, ki je bila po hitrem pregledu videti čista, le osemodstotna.

Soočeni s tem dejstvom nisva imela veliko izbire, kot da se odločiva za mastektomijo. “To bi napravil, če bi bila Sandra moja žena, ” me je pozneje ohrabril zdravnik.

Nato sva se srečala še s plastičnim kirurgom. Razložil je, da lahko rekonstruira dojko s presaditvijo tkiva z drugega dela telesa. Ker pa je imela Sandra malo odvečne telesne maščobe, ni bila najboljši kandidat za ta poseg. Kirurg je priporočil vsadek.

To pomeni tudi vstavitev “ekspanderja”, to je balonu podobne naprave za prsno mišico med mastektomijo, ki se ga nato postopoma več mesecev polni s tekočino, dokler se koža in tkivo nad njim ne raztegneta. Nato se namesto balona vstavi trajni silikonski vsadek in rekonstruira še bradavico. Taka rekonstruirana bradavica ne omogoča občutka kot prava, vendar deluje naravno, je dodal. Privolila sva in se naročila na operacijo čez dva tedna.

Spet je prišlo obdobje čakanja. Neprespane noči in že znani občutek pritiska v prsih so se vrnili brez poziva. Sandra se je bojevala z napredujočo maligno boleznijo in njen strah pred smrtjo se je skrival pod površjem vsega. Bolj očitno je bilo žalovanje za njeno dojko. Njena postava je še vedno bila blizu tisti, ko sva se spoznala, ko je imela 26 let. Trdo je delala, da bi ostala v formi. Skrbelo jo je, kakšna bo potem, ali me bo še vedno privlačila in kako bo to vplivalo na najino spolno življenje.

Tudi mene je vse to skrbelo. Nekega večera sem ji med večerjo priznal vse svoje strahove. Odprto sva se pogovarjala in pozneje tega večera tudi ljubila, prvič po operaciji. Bilo je zelo erotično.

Vedel sem, da se ji ne morem pogosto zaupati in da je moja naloga, da ji stojim ob strani in jo podpiram. In tako sem zadržal večino svojih strahov zase. Dejansko sem bil zgrožen nad Sandrinim razobličenjem in se počutil močno krivega za to. Niti eden od najinih zdravnikov ni niti omenil te skrbi ali svetoval, kam se lahko obrnem po pomoč. Zato sem se zanesel na pisanje, lajšanje svojih misli v dnevnik, ki je postal ta članek. In zanesel sem se na uspavalne tablete.

Na dan Sandrine druge operacije sva šla skozi iste postopke. Ko jo je sestra že peljala v predoperacijsko sobo, sva se zopet poslovila. To je bil najtežji trenutek v najinem 18-letnem zakonu.

V sprejemni pisarni sem pustil številko svojega mobilnika in se vrnil v pisarno. Več prijateljev se je oglasilo pri meni, da bi skupaj čakali. Ob 12. 15 je zazvonil telefon. Klicali so iz operacijske sobe 24. Kirurg je povedal, da je operacija potekala uspešno in da v tkivu dojke in bezgavk niso našli rakastih celic. Čutil sem ogromno olajšanje. Do 14. 15 je tudi plastik končal svoj del operacije in je bil podobno zadovoljen.

V sobi za okrevanje po operaciji je bila Sandra že budna in v bolečinah. Prsni koš je imela ovit v kirurški modrc, vendar sem takoj opazil, da je brez desne dojke.

Imela je dobro prognozo. Zdravniki so dejali, da ima 80-odstotno verjetnost, da se ji v naslednjih desetih letih rak ne bo ponovil. Če bo začela jemati tamoksifen, zdravilo, ki zavira učinke estrogena, se bo verjetnost povečala na 90 odstotkov. In če bi dodala še krajše zdravljenje s kemoterapijo, se bi možnosti, da premaga to bolezen, še povečale. Seveda sva vse podpisala.

Tista jesen je bila čudna in težka. Sandrina terapija je bila veliko bolj utrudljiva, kot smo pričakovali. V treh mesecih je imela štiri kemoterapije. Po vsaki je izgubila apetit, nekaj moči in las. Ženska, ki je hodila po hiši, je bila podobna poškodovani različici Sandre, ki smo jo otroci in jaz tako zelo ljubili.

Nato je prišla rekonstrukcija prsi. Ne glede na to, koliko prebereš o mastektomiji, je pogled na ženo brez dojke grozen. Pri prvem obisku po operaciji je plastični kirurg snel modrc, ki ga je Sandra nosila že ves teden. Medtem ko jo je preoblačil, si ni upala gledati, vendar sem jaz vse videl. S tkivnim ekspanderjem ni bila povsem ploska. Imela je majhen hribček. Pozornost je vzbujalo predvsem to, da ni imela bradavice.

Plastični kirurg je enkrat na teden v ekspander dodal tekočino in postopoma se je zakrnela “dojka” le pojavila. Proces je bil boleč, saj je imela Sandra zaradi raztezanja prsne mišice bolečine v hrbtu. Tolažil sem jo s tem, da ko bo rekonstrukcija gotova, bo zopet zadovoljna s svojim videzom. To je bila fantazija, ki naju je oba držala pokonci.

Konec januarja so z enourno operacijo zamenjali ekspander s trajnim silikonskim vsadkom. Sandra je bila zopet povita v kirurški modrc, ki je skrival rezultate. Po enem tednu sva se vrnila, da nama razkrijejo novo “dojko” – in razblinijo fantazije.

Nova dojka ni bila slaba, ampak po velikosti in obliki se ni ujemala z zdravo. Še vedno je bil le hribček. Vsadek je sicer dajal občutek pravega tkiva, vendar je bilo očitno, da je proteza. Sandre niso sestavili nazaj, kot sva pričakovala. Tudi dokončno oblikovanje bradavice s presajanjem tkiva in tetovaža kolobarja okoli nje nista bistveno pomagala. Spremenjena je bila v globokem in trajnem smislu. Niti danes se ne mara pogledati v ogledalo ali hoditi naga po spalnici.

Do pomladi si je Sandra malo opomogla. Vrnila se je v službo. Včlanila se je v društvo za pomoč ženskam z rakom na dojki, kjer je spoznala tudi nove prijateljice. Jaz pa sem, po drugi plati, postal hudo depresiven. Več tednov je bilo edino, na kar sem lahko mislil, kakšna je bila nekoč moja žena. Postal sem obseden s prsmi drugih žensk. zdaj, ko je bilo vsega konec, sem spoznal, da ne bo nikoli več ista. Zdelo se je neznosno.

Prvič v življenju sem začel hoditi na psihoterapijo. Na svoje presenečenje sem začel kar ječati, ko sem spregovoril o hudi izgubi. Dolge mesece sem podpiral Sandro in ji stal ob strani, ne da bi kadarkoli sprostil svoja čustva, kar je na koncu izčrpalo moje čustvene rezerve. Nikoli nisem resnično žaloval zaradi izgube ženine prsi. Tako kot vse izgube, za katerimi ne žalujemo, je tudi ta vodila v depresijo. In prav jaz, psiholog, sem moral to doživeti.

V življenju so fizične spremembe neizogibne. So del procesa staranja. Vendar so se Sandrine zgodile tako nenadoma in nepričakovano, da se je življenje celotne družine močno spremenilo. Sandra je imela čudovite prsi in vedno bova čutila to izgubo.

Kljub temu sva lahko zmanjšala učinke s tem, da sva med izgubo še naprej imela spolne odnose. To me je opogumljalo, da jo še vedno privlačim, njo pa je opogumljalo, da je še vedno zaželena. Sprva je bilo za to dovolj nekaj samozaupanja, nato pa se je stopnja najine intimnosti povečala. V najinem ljubljenju obstaja zdaj nežnost, ki jo lahko izkusita samo partnerja, ki sta skupaj pretrpela hudo čustveno izkušnjo.

Spoznanje, da sta življenje in ljubezen tako krhka in občutljiva, čudno in čudovito poglobi erotičnost fizičnega dotika. Ta izguba je obogatila najin zakon in napravila seks intenzivnejši in veliko pomembnejši.

Danes, ko se ljubiva, se nama naključne misli vsakdanjika nikoli ne vsilijo – kot da ne obstaja nič drugega kot najini združeni telesi. Izguba fizičnega dela najine dolgoletne veze je dramatično dvignila njen čustveni del. Pozorna sva drug do drugega, globlje se spoštujeva. In to nas je vse v družini spet izpolnilo.

Matej Novak