Zgodba o uspehu: Kako mi je uspelo izgubiti 61 kilogramov

Moje otroštvo in mladost je zaznamoval hud boj s kilogrami. Še pred tremi leti sem pri 167 centimetrih višine tehtala krepko čez sto kilogramov.

Stara sem bila sedem let, ko so mi odstranili mandlje. Spomnim se, da sem se takrat začela rediti, vse bolj in bolj, dokler nisem imela skoraj 130 kilogramov.

Poskušala sem z različnimi dietami in obiskovala zdravnike, da bi ugotovili razlog moje debelosti, a od njih nisem izvedela ničesar drugega kot to, da moram shujšati. Ja, ja, shujšati že, to mi je jasno, samo kako? Nihče mi ni znal dati takega nasveta, da bi mi ugajal.

Težave so se začele, ko sem želela imeti otroke

Zakaj ne morem zanositi? In spet slišim isto: "Ja, gospodična, shujšati bo treba." In spet sem na začetku.

Po nekaj letih neuspelih poizkusov in vedno istih odgovorov, da bo treba shujšati, pomoči pa nobene, sem se odločila in zamenjala ginekologinjo. Povedala sem ji svoje težave in že na prvem pregledu dobila napotnico za delavnico šole zdravega hujšanja, ki se izvajajo v zdravstvenem domu. To delavnico sem začela obiskovati in naredila sem prvi preskok v glavi. Kilogrami so začeli padati, volja je bila še večja, in ko sem shujšala 27 kilogramov, se je moja želja izpolnila - na testu za nosečnost sem zagledala dve črtici.

Naslednje tri leta se je moje življenje vrtelo okoli otrok in v tem času sem rodila dva fantka. Niti pomislila nisem na hujšanje, ker sem bila z mislimi drugje, vem pa, da svoje ginekologinje ne bom nikoli pozabila, saj mi brez nje ne bi uspelo, ne bi se mi izpolnila največja želja v življenju. Potrebovala sem samo malo pomoči in ni bilo več težko ...

Po dveh porodih in končanih porodniških dopustih je bila moja teža spet astronomska – 129 kilogramov … Pa vendar... Nekako sem se počutila v redu v svoji koži, sama s seboj sem bila skoraj zadovoljna. Mogoče tudi zaradi tega, ker sem ob sebi imela dva fantka, ki sta me napolnjevala s srečo in ljubeznijo, in podporo svoje dobre prijateljice, ki mi je vedno znova in znova vlivala samozavest, njene lepe besede pa so spet premagale vse tiste žaljivke in grde opazke. Brez nje ne bi tako preživela svoje mladosti, pubertete … Takrat, ko je bilo najhujše, je vedno stala ob meni, me tolažila in mi vlivala samozavest, čeprav je sama čisto drugačna od mene: majhna, drobna in nikoli ni imela problemov s telesno težo ... Danes lahko samo rečem: "Hvala za tako prijateljico, to ti je lahko samo podarjeno, kaj takega ne pade z neba."

A globoko v sebi sem se zavedala, da dolgo ne bo šlo več tako, prehranjevala sem se zelo nezdravo in bila sem obsedena s sladkarijami. Brez problema sem se lahko odrekla mesu, sladkarijam pa ne.

Po zadnjem porodu sem počasi zgubila 20 kilogramov, vendar je bila moja teža še vedno krepko prevelika. Seveda sem vedela, da mi to pretirano prehranjevanje s sladkarijami ne bo prineslo ničesar dobrega. Zato sem se vedno izogibala zdravnikov in krvnih testov, ker sem vedela, kakšni bojo rezultati ...

Pa je prišel 31. 8. 2009, ko sem v trebuhu občutila strašno bolečino. Še danes ne vem od česa, ampak morala sem po pomoč k zdravniku. Dobila sem infuzijo proti bolečinam in vzeli so mi kri. Ko sem ležala med infuzijo, pa je do mene prišla zdravnica in mi povedala, da je bil moj krvni sladkor izmerjen 16. Utihnila sem in po glavi so se mi podile različne misli, od tega, da so me končno dobili, do tega, da sem se zavedala, da je konec z mojimi sladkarijami.

Dobila sem navodila, da naj zjutraj na tešče obiščem laboratorij in preverim krvni sladkor. Nisem imela dobrega občutka, in res, na tešče je moj sladkor še vedno močno presegal mejo dovoljenega, bil je 10.

Vse to se je dogajalo čez vikend pri dežurnih zdravnikih. Vso nedeljo sem imela čas za premislek, kaj bo z mojim življenjem, se bom prepustila usodi in vdala, da živim s sladkorno boleznijo, pojem tisto tableto, dve, tri na dan ali si preprosto vbrizgam inzulin? In v ponedeljek zjutraj sem obiskala svojo zdravnico z vsemi izvidi krvi. Zgrozila se je. In še preden je karkoli povedala oziroma mi svetovala, je iz mojih ust zaslišala: "Ne potrebujem tablet, sploh pa ne inzulina, grem na dieto."

Zdravnica se je nasmehnila in mi podala nekaj nasvetov o hrani in gibanju ter mi povedala, da se vidiva čez tri mesece na kontroli na testu krvi, ki pokaže za nazaj, koliko si bil priden, ali si res vzdrževal svoj sladkor, kot je treba, in kolikokrat si se pregrešil.

Začelo se je takoj naslednji dan - spremembe

S svojega jedilnika sem končno črtala vse sladkarije, sladkor oziroma vse, kar je dajalo okus po sladkem. Vse, kar mi je ostalo od tega, so bili žvečilni gumiji. Tudi kave nisem več sladkala, niti čaja. Začela sem piti vodo, ob tem uživati in počasi z jedilnika črtati še preostale slabe stvari.

Moj začetek diete je bil približno takšen: zjutraj tunina iz pločevinke in polovica žemlje, za kosilo tisto, kar je pač bilo, ampak v zelo majhnih količinah, večerja 1 jogurt in pol žemlje. Ta jedilnik sem preizkušala mesec dni in že takoj, ko sem prenehala jesti sladkarije in omejila količine hrane, so kile padale kot po tekočem traku. Zelo kmalu sem imela 10 kilogramov manj.

Moj cilj je bil priti na 85 kilogramov, večjega cilja si v življenju nikoli nisem zadajala, ker je v meni vedno nekaj govorilo: Nina, ti nikoli ne boš suha, poglej te ravne trebuščke, o tem niti sanjati ne moreš, kaj šele, da bi kdaj imela sama takšnega.

V svoje prehranjevanje sem vnesla veliko zelenjave, ki je prej nisem nikoli jedla. Pa ne, da je ne bi imela rada, ampak vedno sem je jedla vse drugo, samo zelenjave ne.

Čedalje bolje sem se počutila v svoji koži in sama sebi nisem mogla verjeti, da je hujšanje tako preprosto.

Prišel je čas, ko je bilo treba na pregled krvi. Tega sem se enostavno zelo bala, čeprav sem vedela, da se držim diete, da ni več sladkega v mojem življenju, ampak vseeno, kaj pa če še vedno nimam urejenega krvnega sladkorja?

Rezultatov nisem čakala, čez nekaj dni sem poklicala zdravnico, kako je z izvidi. Izvid je pokazal 5,2. Tisti dan sem skakala od veselja, na obrazu sem imela nasmešek, kakršnega že dolgo nisem imela.

Presegla sem tudi zastavljeno mejo 85 kilogramov, sama sebi težko verjela in še v istem hipu imela nov cilj – 75 kilogramov.

Tudi do tja je šlo z lahkoto, dobila sem še večjo motivacijo, še večjo voljo in naslednje dva meseca sem jedla samo še eno solato na dan. Solata je bila iz mešane zelenjave s tunino in jogurtovim prelivom, redko kdaj sem še kaj drugega pojedla, vedela sem, da to ni v redu, ni zdravo, ampak počutila sem se odlično, pomagala sem si tudi z gibanjem.

Gibanje

Na začetku zaradi velike teže nisem smela teči in sem začela hoditi. Okoli Blejskega jezera vsak dan. Za krog sem v začetku potrebovala 1 uro in 20 minut. Vsi so mi govorili, ali sanjam okrog, jaz pa sem res dajala vse od sebe ...

Nisem obupala, čas se je izboljševal in na koncu nisem več samo hodila, vendar tudi tekla.

Začela sem tudi kolesariti in prekolesarila take bregove in razdalje kot še nikoli v življenju. Nikoli ni bilo dovolj, hotela sem še več. Nekaj me je gnalo naprej: Srečna sem bila. Na drugem koncu pa od vseh poslušala: Nina, to ni zdravo, to gre prehitro. Zbolela boš, pojdi na pregled ...

No, in res sem šla na pregled. Vse je bilo super, zdravnica je bila zadovoljna z rezultati, in moja dieta se je nadaljevala.

Vztrajnost je prinesla rezultate

Moji kilogrami so se po šestih mesecih diete ustavili pri 68 kilogramih. Postala sem obsedena s tehtanjem, s hrano in gibanjem. Zadovoljna sem bila s svojim rezultatom, s svojim življenjem.

Ljudje na cesti me niso več prepoznali, sami niso mogli verjeti svojim očem, nekaterim sem bila vzor za nov začetek oziroma za njihovo dieto, spet drugim sem bila v breme, gledali so me izpod čela, češ, kaj si pa misliš zdaj, ko si shujšala, kaj si pametna, tako boš čez dve leti ista, kot si bila … Vsi tisti s slabimi komentarji so mi dajali še več volje, zaradi takih, ki mi po tihem želijo, da bom čez dve leti ista, zaradi njih se to ne bo zgodilo, da jim dokažem, tudi njim, ker sama sebi sem že dokazala ...

Zdaj je minilo že več kot leto dni od začetka hujšanja in težo vzdržujem zelo disciplinirano.

Ne jem več samo solate, ampak se trudim jesti petkrat na dan po malo, res pa je, da na mojem jedilniku še vedno manjka ogromno vsakdanje hrane, za krompir niti ne vem več, kakšen okus ima, mastnih stvari sploh ne jem, od mesa pojem samo belo meso, čisto naravno, pijem še vedno vodo, čaj, edini velik greh je moja bela kava, teh pa popijem kar malo preveč, ampak to mi je takrat dajalo občutek sitosti.

Prej sem popila tudi do 8 litrov vode na dan. Voda je zelo pomembna in če nisem pila, sem se tresla, tako da je bila steklenica vedno z mano. Zdaj popijem nekje do štiri litre, ker tudi ni več tako vroče …

Težave, ki so me spremljale

Izguba teže je imela tudi negativen stranski učinek, ki mi je še do pred kratkim grenil življenje. Na mojem telesu je ostalo precej odvečne kože, ki je z zdravim načinom življenja in telovadbo nisem mogla odpraviti.

Zato sem se po nasvet odpravila k lepotnemu kirurgu, povedal mi je, da se vse da rešiti, a žal za astronomsko ceno. Če shujšaš sam po svojih močeh, naše zdravstvo na žalost operacije ne krije, če pa si operiraš želodec, potem krije tudi operacijo odvečne kože.

Nato mi je prijateljica povedala, da je zasledila nagradno igro; osvoji lepotno operacijo. Prijavila sem se in čez eno uro so me že klicali za snemanje naslednji dan.

V mojem življenju se je vse odvijalo tako hitro, da sem sama komaj sledila vsemu temu. Dogovorila sem se za operacijo in to tudi opravila. Kirurg mi je naredil liposukcijo trebuha in odrezal 34 cm odvečne kože. Treba je bilo tudi dvigniti prsi, ker je tudi pod njimi ostala sama koža. S tem se nekako nisem mogla sprijazniti, ker sem bila vedno zadovoljna s svojimi prsmi.

Mineva tretji teden od moje operacije in počutim se odlično. Okrevam brez bolečin in komaj čakam, da se lahko začnem ukvarjati s športom še bolj zagreto. Zdaj nimam več nobene ovire za to.

Spet se počutim žensko, rezultati so vsak dan lepši in občutek imam da ŽIVIM.

Ko me ljudje ustavljajo in sprašujejo za nasvete o hujšanju, večkrat nimam časa vsega povedati, ker se mi je toliko zgodilo.

Tako rada bi vsakemu pomagala, mu svetovala tako psihično kot fizično, vendar ljudje smo si različni, niso vsi za tako dieto, kot sem jo imela jaz, meni se zdi enostavna, za druge je kruta, preveč kruta.

Najpomembneje pa je: VSE JE V GLAVI, v nas samih, ali bomo v glavi razčistili. Potem so vse drugo malenkosti.

Večkrat pomislim, kaj vse se mi je zgodilo v zadnjem letu. Kako se mi je življenje obrnilo na glavo.

Ko gledam stare slike, si mislim: sem to sploh jaz? Sanje so se mi izpolnile, imam raven trebušček in lahko rečem: Nina, suha si.

Srečna sem, da sem še pred svojim 30. letom uspela v življenju!

Zgodba v številkah:

Višina: 167
Teža prej: 129
Teža potem: 68
Konfekcijska številka hlač prej: 46-48
Konfekcijska številka hlač potem: 36

Nina, 33 let

Imate tudi vi svojo zgodbo o uspehu?

Delite jo z bralci naše spletne strani in jim pomagajte na poti do bolj zdravega načina življenja in večjega osebnega zadovoljstva.

Med vsemi objavljenimi zgodbami bomo konec marca 2014 izbrali najboljše in jih objavili v tiskani izdaji Aktivni in v reviji Lisa, avtorja najboljše zgodbe po presoji bralcev pa nagradili.

Z nami so zgobe že delile Petra, Tjaša in Špela. Preberete si ju lahko na povezavah:

1. Zgodba o uspehu: Kako sem izgubila 20 kilogramov
2. Zgodba o uspehu: Imela sem 94 kilogramov, danes jih imam 52
3. Zgodba o uspehu: S trdno voljo mi je uspelo izgubiti 32 kilogramov

Svojo zgodbo lahko delite TUKAJ.