Majhna vsakdanja razvada z velikim tveganjem? Kar so odkrili v laboratoriju, je še kako skrb vzbujajoče.
Znanstveniki iz Kalifornije so razkrili zaskrbljujočo povezavo med povsem vsakdanjim navadam in morebitnim tveganjem za zdravje: ena sama žvečilka lahko v ustih sprosti na tisoče mikroplastičnih delcev, ki jih nato nevede pogoltnemo. Ti drobni delci plastike, ki jih sicer poznamo iz plastenk, čajnih vrečk in celo oblačil, so bili v številnih raziskavah že povezani z nevrološkimi boleznimi, srčno-žilnimi težavami in celo rakom.
Raziskava, ki jo je vodil prof. Sanjay Mohanty z univerze UCLA, je pokazala, da tako sintetični kot naravni žvečilni gumiji sproščajo presenetljivo podobne količine mikroplastike. Udeleženec v eksperimentu je žvečil po sedem žvečilk različnih blagovnih znamk, vsako štiri minute, ob tem pa so raziskovalci zbirali in analizirali njegovo slino. Največji izpust delcev so zaznali v prvih dveh minutah, po osmih minutah pa je bilo sproščenih kar 94 odstotkov vseh delcev, ki so jih zabeležili v testih, piše The Sun.
Povprečen košček žvečilnega gumija lahko vsebuje od 2 do 6 gramov mase, posamezni gram pa lahko sprosti tudi do 600 mikroplastičnih delcev. To pomeni, da večji košček gumija sprosti do 3000 drobcev plastike – v vaših ustih. Ocenjujejo, da lahko oseba, ki letno prežveči okoli 160 žvečilk, zaužije kar 30.000 mikroplastik samo iz tega vira.
Presenetljivo pa je, da tudi naravni žvečilni gumiji – tisti, ki temeljijo na rastlinskih smolah, kot je čikla – niso veliko boljši. Vsi analizirani vzorci so vsebovali velike količine poliolefinov, zlasti polietilena in polipropilena – skupine umetnih mas, ki jih najdemo v embalaži, oblačilih in avtomobilskih delih.
Znanstveniki so ob tem poudarili, da se delci plastike ne sproščajo zaradi encimov v slini, temveč zaradi samega mehanskega trenja med žvečenjem. To pomeni, da se mikroplastika preprosto odlušči z osnovne mase gumija.
Ker je študija merila le delce večje od 20 mikrometrov, je verjetno, da so številni manjši delci ostali neopaženi. Potrebne bodo nadaljnje raziskave, da bi ugotovili tudi prisotnost nanoplastike – delcev, ki so lahko celo 10.000-krat tanjši od človeškega lasu.
Čeprav znanstveniki še ne morejo z gotovostjo trditi, kako škodljive so te mikroplastike za zdravje ljudi, raziskave na živalih in celicah že kažejo na potencialno tveganje. Ob tem opozarjajo tudi na okoljsko dimenzijo – nepravilno odvržen žvečilni gumi je še en vir plastičnega onesnaženja.
Zato ni odveč previdnost. Morda se je smiselno vprašati: ali res potrebujemo vsako žvečilko – in kam jo odvržemo, ko je enkrat prežvečena.
