70 odstotkov odraslih vsaj enkrat v življenju doživi travmatičen dogodek.
Travmatičen dogodek lahko vključuje veliko stvari, od zdravstvenih težav ali poškodbe, izguba ljubljene osebe, ločitev, nasilje v družini, spolni napad, prometna nesreča …
»Pred šestimi leti sem zaradi dolgotrajne bolezni izgubila mamo,« zapiše avtorica Ash Pariseau. Vse je bilo precej travmatično zanjo kot prvorojenko. »Vsekakor sem bila mamina punčka in nisem je bila pripravljena izpustiti.«
Izguba je bila mentalno in čustveno izčrpavajoča, zaradi česar se je počutila, kot da drugim nimam kaj ponuditi. »Razumela sem, da je pomembno žalovati, vendar sem se tudi zavedela, da je to proces, ki mi bo pomagal, da si sčasoma opomorem in nadaljujem z življenjem.«
In skozi ta proces je spoznala kruto resnico: čeprav je bila travma razlog za določena čustva in dejanja, ta ni izgovor, da ostaneš ujet v tem prostoru za vedno.
1. Travma ni izgovor za neprevzemanje odgovornosti
Čeprav ima lahko travmatična izkušnja vpliv na naše razmišljanje in vedenje, moramo poskrbeti, da to ne bo škodovalo našemu življenju in odnosom. To ne pomeni, da prevzamemo krivdo za to, kar se je zgodilo.
To pomeni, da ne glede na vse, zberemo moč in še naprej živimo srečno in polno življenje – to dolgujemo sebi.
»Pot do moči je v prevzemanju odgovornosti. Vaše srce. Vaše življenje. Vaša sreča je samo vaša odgovornost.« - Will Smith
Dokler kažemo s prstom in obtožujemo druge, smo ujeti v miselnosti žrtve. Ko ste ujeti v tej miselnosti, ste v krempljih trpljenja. Edini način, kako se rešti je – prevzemanje odgovornosti.
2. Travma ni izgovor za slabo vedenje
Naše pretekle izkušnje, dobre in slabe, igrajo pomembno vlogo pri oblikovanju našega mišljenja in vedenja. Pri tistih, ki so doživeli travmo, se pogosto razvije jeza, agresija, anksioznost, težave z zaupanjem, nizka samozavest, razdražljivost … »Moje žalovanje je povzročilo, da sem bila precej razdražljiva, sebična in lačna pozornosti.« Tako je oskušala Ash Pariseau utišati občutek žalosti.
Čeprav so to pogosti in razumljivi odzivi, pa niso izgovor za slabo vedenje. Pretekla travma ne sme biti nikoli izgovor za kruto ravnanje, sovražnost ali celo za nasilje do ljudi, ki nas obkrožajo.
V tem primeru je boljša samorefleksija kot neprestano prizadevanje bolečine tistim, ki jih ljubite. Poiščite strokovno pomoč, če menite, da je ta potrebna in bo koristna.
Bistvo: ne smemo dovoliti, da bi nas bolečina spremenila v pošast, ki za seboj pusti pravo opustošenje. Prepoznavanje lastnega toksičnega vedenja je del osebne rasti. Osebna rast se ne konča s trenutkom, ko postanemo odrasli. Rastemo celo življenje.
3. Travma ni izgovor za to, da se morajo vsi prilagoditi vam
Kot zapiše avtorica, zlahka bi rekla: »Smrt moje mame je bila zelo travmatična, zato sem vedno depresivna, razdražena in iščem pozornost.« In bi od vseh okoli sebe pričakovala, da se temu prilagodijo.
Če si želimo zdravih odnosov s prijatelji in družino, se moramo pošteno potruditi, da te odnose in tudi svoje vedenje uredimo.
»Bila sem obkrožena z ljudmi, ki so doživel travmo in se spopadali tudi s hudo tesnobo in depresijo. Lahko si samo predstavljam, kako težko je in skušam se postaviti v njihovo kožo. A iskreno, ni se vedno lahko ujeti z njimi.«
»Prijatelji so me zapustili z vtisom, da moram zaradi njihove anksioznosti in travme paziti na vsako besedo in dejanje, ko sem v njihovi družbi.«
Seveda sem se potrudila po najboljših močeh, vsakega podprla in skušala razumeti. Toda vse to je vodilo do točke, da v njihovi družbi to nisem bila več jaz. Čustveno delo, ki sem ga vlagala, da bi ohranila odnose s temi ljudmi, je začelo povzročati tesnobo pri meni.
A med pravo podporo in občutkom kot da hodiš po jajcih, ker se bojiš, da boš nekoga užalil, je zelo tanka linija. In tako je nemogoče živeti.
Kot nekdo, ki se je soočil z veliko izgubo, nisem pričakovala, da se bodo vsi okoli mene za vedno morali spoprijematiz dejstvom, da sem nerazpoložena ali sebična. Nisem želela, da bi morali do konca življenja zadovoljevati moje potrebe. Namesto tega sem trdo delala na tem, da sem se 'pozdravila' – medtem ko sem mamo še vedno nosila v srcu.
Čeprav je soočanje s stvarmi in situacijami, ki obudijo bolečino travme, zelo neprijetno, ni njihova naloga, da okoli nas hodijo po prstih. Nemogoče se je ves čas izogibati sprožilcem.
Za konec
Nihče ne pravi, da je lahko preboleti travmo, a je ekstremno pomembno, da naredite vse, kar je v vaši moči. Pomembno je, da ste potrpežljivi s sabo in povsem v redu, da tudi druge prosite za potrpežljivost. Vaši dragi bi morali razumeti, da potrebujete nekaj več časa in prostora zase. Prehoditi bo treba dolgo in ovinkasto pot, a je vredno.
Prirejeno in prevedno po predlogi 3 Things Your Trauma Is Not An Excuse For, Ash Pariseau
Preberite še:
Novo na Metroplay: Kako hitro in enostavno pripraviti uravnotežen obrok? | Žana Hrastovšek
