Ko pogovor težko steče

»Ko sem bil star štiri leta, me je oče natepel, ko sem obiskom kazal genitalije. To je bilo nekako vse, kar sem od svojih staršev izvedel o spolnosti. Danes so moji otroci skoraj najstniki. Rad bi se pogovoril z njimi o spolnosti, pa ne vem, kako. Preprosto zablokiram,« je pripovedoval Miha, 45-letni očka treh otrok. 

Čeprav smo na vsakem koraku zasuti s seksualnimi vsebinami, se v vsakdanjem življenju še vedno težko pogovarjamo o spolnosti. Marsikdo težko izrazi, kaj si v spolnosti želi in česa ne. Še težje pa se starši lotevajo pogovora o spolnosti z otroki. To je posledica tabuiziranja spolnosti v zadnjih stoletjih. Še naši dedki in babice so večino informacij o spolnosti navadno dobili s tem, ko so opazovali občevanje živali … Pogovor o spolnosti je bil tabu. Največkrat so bile tudi informacije, ki so jih naši starši dobili od svojih staršev glede teh vsebin, zelo skope. Zato tudi naši starši pogosto niso bili dovolj odprti, da bi odkrito spregovorili o spolnosti. Če sami nismo bili deležni sproščenega, neobsojajočega pogovora, se bomo spontano težje znašli v teh vsebinah.

Zato se današnji starši pogosto srečujejo z občutki sramu, nelagodja in negotovosti, ko pride do teme spolnosti. »Joj, pa menda me ja ne bo vprašal tega …« se je zgrozila neka mamica. Toda njenega sina je vendarle zanimalo, »kje ima teta lulčka«. 

Impulz, da bi se izognili … 

Ko nas otroci sprašujejo o spolnosti, se pri marsikom pojavi impulz, da bi se tem vprašanjem izognil. »Za to si še premajhen,« je bil tipičen odgovor naših staršev. Ali pa: »To ti bodo povedali v šoli; vprašaj mamico ali očija.« To so odgovori, s katerimi poskušamo zakriti svojo lastno negotovost in se izogniti pogovoru.

Poleg tega, da nam samim pogosto primanjkuje besedišča za te vsebine, je s pogovorom o spolnosti z otrokom povezanih veliko strahov in zmotnih prepričanj. Nekatere skrbi, da bodo s pogovorom o spolnosti otroka spodbudili k zgodnjemu seksualnemu eksperimentiranju. Raziskave kažejo, da je ta strah odveč. Otroci, ki so imeli več in bolj točne informacije o spolnosti, se niso predali spolnosti nič prej kot njihovi vrstniki. So se pa obnašali bolj varno in se manjkrat spuščali v tvegana vedenja. 

Druga pomembna skrb je, da bomo otroka prestrašili in preplavili z vsebinami, ki jim ni kos. Otroci razumejo mnogo več, kot si mislimo.

Pomembno pri tem je predvsem to, da zmoremo preprosto, primerno otroku razložiti vsebine. Večja škoda in stiska nastaneta, če se otrok sreča z vsebinami, ki si jih ne zna pravilno razložiti.

Ne nazadnje so informacije o varni spolnosti odločilne pri zdravem odraščanju. Naši otroci bodo o vsebinah, povezanih s spolnostjo, v vsakem primeru izvedeli. Vprašanje je le, kako in od koga. Od staršev ali iz medijev, prek interneta in vrstnikov na šolskem igrišču … Če bodo svoje predstave oblikovali na podlagi pop kulture, bodo zelo verjetno zgradili močno popačeno sliko spolnosti. Ženska se prikazuje kot bolj ali manj prikrita pohotnica, v vsakem hipu pripravljena na spolni akt. Idealni moški pa je čustveno hladni mačo, ki mu ženske služijo za zadovoljitev spolne sle.

Pomemben razlog, zakaj otroke informirati o spolnosti, je tudi v tem, da se znata otrok in pozneje najstnik zaščititi pred eventualnim spolnim nasiljem. Zato je odločilno, da že zgodaj dobi sporočila, da je njegovo telo last njega samega in da se ga nihče nima pravice dotikati brez njegove privolitve. To je le nekaj razlogov, da premagamo svoje negativne občutke in z otrokom odkrito spregovorimo o spolnosti. 

Začnimo zgodaj in nadaljujmo

Pomembno se je zavedati, da naj tema o spolnosti ne bo enkratni pogovor, ampak serija pogovorov, ki jih vtkemo v svoje vsakdanje življenje. Čim bolj sproščeno bomo mi govorili o spolnosti, tem bolj sproščeno nas bo o tem lahko spraševal naš otrok.

Bodimo konkretni, jasni, odkriti, razlage pa prilagodimo otrokovi starosti in interesom.

Idealno je, če se lahko odzivamo na otrokova vprašanja in sproti razjasnjujemo teme, ki otroka zanimajo. Spolnost je nekaj naravnega in tako naj bi se o tem tudi pogovarjali. Uporabljajmo strokovne izraze za poimenovanje delov telesa, kot sta penis, vagina ... in to brez žgečkljivega podtona, hihitanja in zbadanja ali namigovanja. Ostanimo stvarni.

Katere vsebine so primerne v posameznih starostnih obdobjih?

Začnimo že zelo zgodaj, pri dojenčku in malčku. Pri umivanju, negi spontano poimenujmo tudi spolovila. Brez nekega posebnega podtona. »Zdaj bova umila še trebušček, nogice, ritko in lulčka.« Posebno pri majhnih otrocih lahko uporabimo tudi vzdevke za spolne organe, vendar naj bi otrok v vrtčevski starosti poznal tudi ustrezna strokovna poimenovanja.

• Predšolsko obdobje
  
  V predšolskem obdobju med 2. in 6. letom se otrok začne zanimati za svoje telo. Opazi razlike med moškim in žensko. Zanima ga, od kod pridejo otroci. To je tudi čas, ko začnemo uvajati informacije o mejah – o tem, kaj je primerno in kaj ne. Bodimo pri tem jasni, kratki in iskreni. 
  
  Pomembno je, da otrokom ne lažemo in da vključimo v razlage tudi svoje vrednote. Ko otrok začne spraševati o delih telesa, čim bolj normalno odgovorimo. Ne oštejemo ga za tovrstna vprašanja, tudi ne, če so pred drugimi ali sredi nakupovalnega centra. Mirno odgovorimo ali pa razložimo, da se bova o tem v miru pogovorila pozneje, ko bova sama. Pomembno je, da otrok ne dobi občutka, da je s temi vsebinami nekaj narobe in da o njih ne sme govoriti. Lahko pa uporabimo kot iztočnico za to, da naslovimo tudi temo mej. O nekaterih vsebinah se pogovarjamo pred ljudmi, o drugih pa le na samem in s tistimi, ki jim zaupamo.
  
  »Daj teti ljubčka!« Tukaj se odpre tudi zelo pomembno področje zasebnosti. Otroka učimo, da so nekateri deli njegovega telesa posebni, intimni deli in da teh delov ne kažemo drugim. Prav tako se teh delov ni dovoljeno dotakniti. Otroku povemo, da se njegovih intimnih delov lahko dotikajo le starši med umivanjem in nego in nihče drug. Ko se začne otrok igrati pri prijateljčkih in obiskovati druge domove, je primeren čas, da ga opozorimo, da v toaletne prostore ne sme vstopati, če je notri že nekdo drug, prav tako pa tudi ni dovoljeno, da bi šla v toaletne prostore z njim kakšna druga oseba.
  
  Po eni strani otroka ne želimo prestrašiti, po drugi strani pa je pomembno, da ga začnemo že zgodaj seznanjati s temi vsebinami, ki jih nevsiljivo vpeljujemo med vsakdanjim življenjem. Npr. ko gremo na stranišče v restavraciji, na plaži ipd. Izkoristimo vsakdanje situacije, da vključimo tudi idejo o zasebnosti telesa. Opustimo stavke, kot so: »Daj teti ljubčka!« ali »Stisni se k stricu!« Raje vprašajmo: »Želiš dati teti ljubčka ali raje morda kdaj drugič?« Dajmo otroku izbiro in že s samim vprašanjem nakažimo obe možnosti.
  
  Ne silimo otroka v telesne stike. Že od majhnega mu pokažimo, da ima pravico reči ne. To je tudi obdobje raziskovanja lastnega telesa in zanimanja za razlike med fantki in punčkami. Če zalotite otroke, ko se igrajo zdravnike, ne doživite histeričnega izpada. Rajši globoko vdihnite in izkoristite priložnost za to, da razložite otrokom o intimnih delih telesa, ki se jih ni dovoljeno dotikati. Lahko tudi poveste, da so včasih stvari, ki se zdijo prijetne in v redu, pa niso dobre za nas. Tako je tudi z dotikanjem intimnih delov telesa, ki se jih pri majhnih otrocih ni dovoljeno dotikati. Če vaš malček raziskuje svoje telo in se pri tem dotika spolovil, ga nikar ne oštevajte. Raje mu razložite, da je to nekaj, česar ne počnemo v javnosti, temveč za zaprtimi vrati v varni zasebnosti svoje sobice. To je lahko spet dobra iztočnica za pogovor o intimnem in javnem.
  
  V tem obdobju so pogosta vprašanja, od kod pridejo otroci. Tukaj bo še posebno na mestu, če poleg dejstev vključite tudi svoje vrednote. Lahko poveste, da zraste otroček v maminem trebuščku in da je to za mamico zelo lepo. Ob tej priložnosti lahko otroku poveste zgodbo o njegovem nastanku in omenite tudi lepe čustvene momente in trenutke povezanosti. Te vsebine bodo za otroka v tem obdobju najpomembnejše. Če otrok sprašuje naprej, lahko rečete npr., da moški in ženska, ko se imata zelo rada, prideta čisto tesno skupaj in da moški da en majhen delček, ki se mu reče sperma, v žensko, in tam se potem začne razvijati otroček. Sledite otrokovim vprašanjem in odgovarjajte čim bolj jasno. Ne pozabite pa omeniti zraven še čustvene komponente in tega, da je to nekaj, kar počnejo odrasli z odraslimi.
  
  
• Vstop v šolo prinese nove izzive
  
  Če otrok pride do nas z vprašanji o spolnosti, je dobro najprej povprašati, kje je slišal to vprašanje ali besedo. Tako bomo lažje razumeli kontekst in presodili, kako odgovoriti. Tehnične podrobnosti naj predstavljajo manjši del odgovorov. Pomembno je, da že od vsega začetka spolnost povezujemo tudi s čustvenim delom. Poskušajmo vzpostavljati dialog. Naj bodo ti pogovori res vzajemni, ne pa naše predavanje otroku. »Kaj pa ti misliš o tem?« je dobra iztočnica za pogovor. Šola prinese nove izzive, nove vplive. Zdaj lahko nadgradimo teme, ki smo jih načeli že prej – o intimnih prostorih, zasebnosti, varnosti. Sledimo otroku in njegovim vprašanjem. Spodbujamo ga, da govori o tem, kako se počuti. Če ima kakšno simpatijo, se temu nikar ne posmehujmo. Lahko vprašamo: »Kakšna pa je Klara? Kaj ti je prav posebej všeč na njej? Zakaj se posebno rad igraš z njo?« Namesto posmehovanja poskušajmo razvijati tudi sposobnost ozaveščanja in komunikacije o čustvih. Punčkam gre to navadno lažje, je pa zelo pomembno tudi za fantke.
  
  Okoli devetega leta, odvisno od otroka, bo dobro, če bomo pri fantkih naslovili temo masturbacije, saj se bodo srečevali s temi vprašanji. Označimo jo kot nekaj normalnega in ne pozabimo omeniti ustrezne higiene. Deklicam razložimo o menstruaciji, predstavimo jo kot naravni del razvoja in nekaj dragocenega. Opremimo jih s potrebnim znanjem glede osebne higiene. Morda lahko delimo svojo lastno izkušnjo prve menstruacije, kako smo mi sami dobili informacije o tem, kako smo se počutili. Takšen pogovor vzpostavlja zaupnost in otroku jasno kaže, da se lahko o teh stvareh pogovarja z nami. Vendar bodite pri tem obzirni in pozorni. Vprašajte otroka, kako se počuti, kaj si o tem misli. »Kaj misliš, kako se ti to zdi?« je vprašanje, ki odpira prostor za pogovor. To so tudi trenutki, ko je primerno, da vključite še svoje vrednote. Naj ne ostane le pri tehničnih informacijah.

Varno na spletu 

Zdaj je tudi skrajni čas, da spet aktualiziramo temo o varnem vedenju na spletu. Opozorite otroka na to, kaj je primerno in kaj ni primerno objavljati na spletu. Fotografije golih teles ali intimnih delov so neprimerne in pomenijo tveganje. Seksting in klepetalnice, kjer navajajo otroke na komuniciranje o spolnosti in o intimnih vsebinah, imajo lahko zelo negativne posledice in dobro bo, če boste otroka na to opozorili in ga poučili o nevarnostih objavljanja osebnih podatkov na spletu.

Pomembno je tudi, da opremimo otroka za srečevanje s pornografskimi vsebinami na internetu. Razni filtri, ki onemogočajo predvajanje vsebin za odrasle, so dobra zaščita. Vendar ne morete preprečiti, da se otrok ne bi prej ali slej srečal s tovrstnimi vsebinami. Če ne prej, pa na šolskem igrišču ali na kakšni rojstnodnevni zabavi … 

Pomembno je, da otroku razložimo, da so to vsebine, ki so jih odrasli naredili za odrasle. Da je gledanje takšnih filmov eden izmed načinov zabave, ki si jo omislijo nekateri odrasli. Na tem mestu bo dobrodošlo, če bomo lahko vključili tudi svoje vrednote. Pomembno je, da povemo, da so ti prizori zaigrani. Da dejanska spolnost ni takšna. Da je sam način, kako je seks tukaj prikazan, zaigran in da je zaigran tudi užitek. Pomembno je, da ne pustimo otroka s predstavo, da bo njegova spolna izkušnja takšna.