Iztok Čop & Luka Špik v 364 sekundah

Dragi gospodje, labodje in solata

“Ne ustreliš paradnega konja, ” pravi Špik. S tem se strinjam. “Po letu 1992 so vsi športi v Sloveniji po­tre­bovali ‘obdelavo’, le veslanje ne, ” dodaja Čop. A kot je v deželi Kranjski v navadi, se zgodbe o kurah, ki ne­sejo zlata jajca, klavrno končajo z njihovim predčasnim zakolom: medijskim, finančnim, kakršnimkoli pač. Če se ne kar z ignorantskim mimovozom zaku­lisne kuhinje favoriziranja tega pred onim športom, podobno, kot bi na vaški cesti z lahkoto povozili ne­kaj kokoši, kajpada pa pri tem mislili, da ga ni, ki je to packarijo sploh opazil. Od vsega skupaj pa lahko prav kmalu ostanejo le spomini na čase, ko so Slo­venci zasedali stopničke.

In to v športu, ki je ustaljen že debelo desetletje in pol. Na najvišji svetovni in kajpada olimpijski ravni, da ne bo pomote, in ki mu dosežki v drugih športih, s katerimi se Janezi ukvarjamo, ne sežejo niti do glež­njev, kje so šele kolena ali napuh v glavah tistih, ki mislijo, da so Vsemogočnega prijeli za “nekaj”, ko so si priigrali kvalifikacije – kamorkoli že. Posamezni lokalni regatni uspehi pač ne štejejo. Štejeta le pre­da­nost in ljubezen dveh po­sameznikov do športa.

Po mnenju omenjenih ignorantov tudi športa za reveže - da bi se začeli ukvarjati z njim, namreč ne potrebujete pre­drage in pre­cenjene smučarske opre­me, teniškega loparja iz ogljikovih vla­ken ali aerodinamičnega dresa, ki bi odpihnil z rezultata še tiste zadnje stotinke sekun­de. (cinizem_ on) Ja, verjamem, da je prav dres tisti, ki odloči o zmagovalcu, in ne vrhunski tre­ning, obupna želja po zma­gi in talent. (cinizem_off) A za­nimivo, da v športu,

ki je dostopen pravzaprav sleherniku, nihče ne vidi lepote, ki jo ponuja. Kaj pa vem, mogo­če je imel pa Tone prav, ko je pred kame­­rami hudomušno dahnil tisto bedarijo, da si je nekdo pač očitno izbral napa­čen šport. “Ne bi mogel reči, da sem v tem iskal kari­ero, prej je šport našel mene, ” zagotavlja Iztok.

Medtem ko sta se neka predsednika Janeza igrala pingpong z živci davkoplačevalcev in volivcev, ve­solj­­na Slovenija pa se je raje ukvarjala z najavo nekega za nas resnično nepomembnega švabskega prvaka v for­­mu­­li ena o penziji, sta Iztok in Luka osvojila (spet) drugo mesto na svetovnem prvenstvu v veslanju, v dvoj­nem dvojcu, na jezeru Dorney v Eatonu (VB) ter se vrnila domov s še eno izmed mnogih kolajn z ve­likih tek­movanj v žepu. Pa tudi tokrat se jima obe­ta, da bo ta uspeh kaj kmalu pozabljen. Legendo Štuklja na pri­mer, ki se ga menda, tovariši, še spominjate, je drža­va nekoč gladko pozabila, v novejšem času pa Pet­kov­­šek in Pegan v tem istem špor­tu do­segata vrhun­ske re­zul­­­tate – upam, da ne le zato, da se ju bomo na­­sled­njič spomnili, ko se bosta ob 200-letnici olimpij­skih iger mo­der­ne dobe bližala starosti 120 let pa še nekaj čez in ju bo ubilo klofanje po prsih tistih, ki k nju­nemu uspehu tako ali tako niso mogli prispevati niti odstotka bol­j­šega finančnega polo­ža­ja v času, ko sta še aktiv- ­no tekmovala. Si res že­li­mo, da bi nekdo, čigar športna pot je posuta ­z uspehi, moral prosjačiti za sleherni cekin, medtem ko neki dru­go­razredni avstrij­ski plavalec na leto pospravi sto jurjev evrov, kot bi mignil (brez stop­ničk na največjih tekmovanjih, to je ja­s­no)? Očitno res. “No ja, na dopust greš z lah­ko­to ali pa opraviš dober servis za avtomobil, ” hudomušno pripomni Luka.

O odločitvi za kariero

“Temu ne bi mogel reči ravno odločitev za kariero, prej od­ločitev za šport, saj je bilo ve­slanje le eden izmed mnogih in tudi zadnji izmed športov, s katerimi sem se v otroštvu ukvarjal. Da bi z veslanjem de­lal kariero oziroma ustvarjal takšne rezultate, pa si niti slu­čajno nisem mislil. Treba se je bilo dokazovati v klubu, izbo­riti si prostor v reprezentanci, s prvo medaljo na svetovnem prvenstvu pa so prišle tudi želje po kolajni na olimpijadi. Tako greš postopoma naprej, do končnega cilja – zmage, ” pravi Iztok.

“Večinoma ne more biti kaj dosti drugače, otrok se sam pri sebi pač ne odloča o tem, da bi se v neki šport podal z mislijo o tem, da bo blazno zaslužil. Sam sem zelo rad spremljal NBA in Jordana pa, kot vidite, pristal v čolnu, ni­k­jer blizu košarkarskih obro­čev. Resno sem se začel ukvarjati z odbojko, nato pa presedlal na veslanje, kjer ostajam. Ne odločiš se za kariero, narediš jo, ” sklene Luka.

O treningih in tekmovanjih

“Zadnja leta imam to srečo, da sva z Iztokom v istem klu­bu, v katerem lahko konstantno nad­grajujeva svojo pripravljenost tudi s sparingom v enoj­cu med treningi. Ti so dober po­kazatelj forme, saj že potekajo na podobni zahtevnostni stop­nji kot same tekme in tudi časi so temu primerni. Kljub temu pa se na tekmah pozna sam pristop tekmovalcev, dosegajo se namreč do pet pa tudi deset sekund boljši časi kot na treningih. Občutna razlika se pozna predvsem v glavi. Trema je na tek­mo­vanjih ne­dvomno navzoča, mi pa očitno pomaga, da iz sebe spravim adrenalin in dosežem čim bolj­ši rezultat. Do­ber trening ti tako psihično kot fizično ze­lo koristi pred vsakim več­jim tekmovanjem, ” nadaljuje Špik.

Čop pa pravi: “Glavna razlika je prav psihična pripravljenost, nervoza ti požene adrenalin in nedvomno gre za dva raz­lična pristopa. Na tekmi moraš biti od sebe pripravljen dati nekaj več in moraš dobro poznati samega sebe. Miselne bloka­de obstajajo, a zase vem, da sem jih sposoben premagati. Poznam pa veliko primerov veslačev, ki na treningih dose­gajo odlične rezultate, na tek­mah pa preprosto nekam iz­ginejo. Tekmovalna trema jih zablokira, pri meni pa je prav nasprotno. Govorim pa seve­da o dveh, treh resnih tekmah med sezono, takrat sem pov­sem osredotočen na svoj cilj. ”

O bolečini

“Bolečina je sestavni del tega športa in tu se vidijo razlike med uspešnimi in neuspeš­nimi. Kar nekaj primerov po­-

­z­nam, ki jim ni uspelo prav za­radi tega, ker niso bili spo­sobni prebiti tistega praga bo­lečine. Ko si utrujen, moraš to odmisliti in delati naprej. Na tekmah je treba dva kilo­metra zdržati v hinavsko velikem tempu in tu ti lahko veliko po­maga psihična priprava, ki smo jo že omenjali. Motivacija, pri­pravljenost, vidiš nasprotnike, ki si želijo zmage tako močno kot ti sam, ” pravi Čop.

Špik sklene: “Kot je povedal že Iztok, ne moreš imeti re­kor­da s treninga, na tekmi pa potem voziš veliko slabše kot na treningu. Nekateri so spo­sobni dati vse od sebe in sam lahko rečem, da imam to sre­čo, da lahko presežem tiste ovire. Kot mladinec potrebuješ takšno šolo, da spoznaš, da je treba razviti močan zna­čaj in toleranco do bolečine.

V tem športu so pomembne izkušnje. ”

O poškodbah

Špik: “Hej, v tem športu kak­-š­nih blaznih poškodb ni, razen pretreniranosti, ki pa ni kla­sična oblika poškodbe. Zgodi se ti sicer lahko, da se poško­duješ med treningom, ni pa to rokomet ali smučanje, kjer so sklepi zaradi stranskih gibov zelo obremenjeni. Ta šport sam po sebi ni nevaren. Če se poškoduješ, se poškoduješ drugje, je pa veslanje odlično sredstvo za rehabilitacijo. ”

“Gre za enega izmed najbolj varnih športov. Pri veslanju imamo to srečo, da pri giba­nju ni nasprotnih sil, gre za gibanje s telesom in odpor je odgovor na vložek sile. V mra­zu in dežju obstaja nevar­nost vnetja, a z dobrim razgi­ba­va­njem in ogrevanjem se lahko zlahka izogneš tudi tem po­sle­dicam, ” pojasnjuje Čop.

Samo dva kilometra do večnosti

Iztok Čop in Luka Špik še ne nameravata vreči vesla na dno Blejskega jezera, skupaj bosta najverjetneje ostala do olimpijskih iger v Pekingu, čeprav bi bila ob takšnih uspehih kje čez lužo že precej preskrbljena. Njun cilj nedvomno ni vztrajati, dokler se bo v veslanju našel kak sponzor in kaj primaknil. “Ali sva v svetovnem vrhu ali pa končava. ” Sam Iztok pravi, da se kljub možnostim uvrstitve celo na zimske olim­pijske igre v Torinu ni mogel sprijazniti z dejstvom, da bi tam v teku na smučeh postal zgolj neka statistika, tam nekje okoli povprečnega mesta. “V športu ciljam na najvišji nivo, ker sem uvidel, da kljub tre­ni­ranju ne bi bil sposoben na samem tekmovanju dose­či svojih želja, se raje nisem osramotil. ” Iz ust člove­ka, ki se je hotel preizkusiti v drugem športu (ta je sicer sestavni del njegovega treninga), presegel mnoge, ki v njem že leta vztrajajo in žal ne dosegajo vidnejših rezultatov, a kljub temu odnehal. “Ne nameravam se nekje s Kenijci bojevati za zadnje in predzadnje me­s­to, ali se uvrstim krepko v prvo polovico ali pa se raje ne grem. ”

Med njima je sedem let razlike. Nič kaj obetavna popotnica za dvojec. Izkušeni Čop (34) s kilometrino in mlajši Špik (27) s talentom in željo po zmagah, ki jih je njegov nič manj nadarjeni sotekmovalec že imel priložnost, voljo in znanje doživeti. Prvo olimpijsko kolajno si je Čop namreč prigaral že leta 1992 skupaj z Denisom Žvegljem. Iz Barcelone se je vrnil z bro­nom in velikimi upi za prihodnost.

Na neki tekmi je nekje na polovici proge (na jurja) Iztok Špiku ukazal: “Greva zdaj! ” “Ne morem, ne mo­rem, me noge bolijo, ” je nazaj z zadnjimi močmi izdavil Špik. “Kaj? ! Govoriš lohka, vlečt pa ne morš? ! Tih bot’! ” Poudarjata, da brez močne psihe v vrhun­skem športu nimate kaj početi. “Ko je bolečina ne­znosna, jo moraš odmisliti! Predstavljajte si: tako na polno, kot odvoziš prvih 500 metrov napornega tre­ninga, moraš biti sposoben prevoziti dva kilometra na dirki. ” Tega, kot vidimo, ne zmore vsakdo, nujno navzoča pa mora biti tudi velika, če ne v tistem tre­nutku tam na progi med vsemi tekmovalci največja želja po zmagi. Nasprotniki, ki se v glavah prav tako bojujejo s svojimi mlini na veter, te v nasprotnem primeru pomalicajo in v cilj se priziblješ v valovih, ki so jih njihova vesla pustila za seboj. A odkar sta Iztok in Luka združila moči leta 1999, se veslaškemu vrhu vedno slabo piše. In če koga zanima, kako je v 364 sekundah in še nekaj drobiža preveslati celotno progo, si naj naslednjič le rezervira domači fotelj in si to ogleda.

O ciljih

Čop: “Upam, da se bodo za­de­ve umirile in da se bom lah­ko, če bom ostal v veslanju, osredotočil le nanj, ne na sa­mo eksistenco. Želim si le, da se zagotovi tisto, kar se ob­ljublja, in da se lahko tekmovalci v miru pripravljamo na naslednje sezone. Prepričan sem, da za to, da se vse uredi, ni treba veliko truda, glede rezultatov pa si želim le to, da ostanem med najboljšimi na svetu. Seveda ne izključujem realne možnosti, da bi lahko spet osvojil naslov svetovnega ali olimpijskega prvaka. Do Pe­kinga, naprej pa bomo vi­de­­li. Konec kariere je relativna stvar. Če bi delal po programu, tako kot vsi drugi, bi bilo moje kariere že konec, tako pa zad­njih šest, sedem let delam po svoje, vso zimo sem sam svoj gospodar. Treninge prilagajam temu, kar mi paše, kolesarim in tekam na smučeh. Želim si predvsem psihične svežine, nabiram si motivacijo, tako da lahko potem pol leta brez zadržkov zdržim v čolnu. ”

Špik: “Želim si čim dlje ostati v stiku z vrhom, ne glede na to, v kateri posadki bom, in do­se­gati še naprej odlične re­zul­ta­te. Oba z Iztokom sva us­pehe začela nizati razmeroma mla­da, čez čas pač postane vse odvisno od tega, ali imaš žel­jo. Enojec, dvojec, četverec, prav­zaprav je vseeno, ne ob­reme­njujem pa se preveč s prihod­nostjo, nikoli ne moreš vedeti, kaj se bo zgodilo. Mo­goče se človek naveliča, mogo­če ga prevzame kakšna druga stvar. Če bodo okoliščine dopuščale, da se bom lahko osredotočal samo na veslanje, bi lahko vztrajal še kar nekaj časa. ”

V? dvoje je uspešno

1999 St. Catharines, Kanada (svetovno prvenstvo) 1. mesto

2000 Sydney, Avstralija (olimpijske igre) 1. mesto

2004 Atene, Grčija (olimpijske igre) 2. mesto

2005 Gifu, Japonska (svetovno prvenstvo) 1. mesto

2006 Eton, Velika Britanija (svetovno prvenstvo) 2. mesto

K temu je treba seveda prišteti uspehe, ki sta jih doživela z drugimi posadkami, in še Čopovo bero posameznih us­pe­­hov v paradni veslaški disiplini – enojcu, kjer je prav tako leta 1995 v Tamperah na Finskem postal svetovni prvak.

Tomaž Kotnik

Novo na Metroplay: Kako hitro in enostavno pripraviti uravnotežen obrok? | Žana Hrastovšek