Zdi se mi, da smo čedalje manj v stiku z naravo in naravnim. Razlogi za to so različni in takšno početje nam prinaša različne negativne posledice - prekomerno utrujenost, bolezni ...
Upam, da je jasno, da je naravno trenutno najboljša možna izbira, pa najsi gre za hrano, izbiro materiala ali mogoče česa popolnoma drugega, če se seveda želite tem posledicam izogniti kar v največji meri.
Vem, da bi lahko v nedogled razpravljali, kaj je zares naravno, vendar ko je govora o gibanju, skoraj ni dvoma, kaj so naravne oblike gibanja.
Še veste, katere so to?
Pistotnik (2003) meni, da so naravne oblike gibanja osnovna, za življenje pomembna gibanja. Srečamo jih praktično na celotni razvojni poti človeka. Ta so nam tako v preteklosti kot tudi danes omogočala kakovostnejše življenje. Na njihovi osnovi so se nato razvila zahtevnejša, sestavljena gibanja. Zato razvoj športa in športne rekreacije ni niti naključen niti trenuten pojav, temveč ju lahko označimo kot željo po vrnitvi k naravi in potrebo po naravnih oblikah gibanja.
Klasifikacijo naravnih oblik gibanja lahko po Pistotniku (2003) razdelimo v dve temeljni skupini:
- PEDIPULACIJE oz. LOKOMOCIJE, kamor spadajo vsa premikanja telesa v prostoru, to so plazenja in lazenja, hoja in tek, plezanja, skoki (v daljino, v višino in v globino) ter padci.
- MANIPULACIJE, v katerih je zajeto opravljanje osnovnih gibalnih operacij s posameznimi telesnimi segmenti, kot so meti in lovljenja predmetov, udarci in blokade udarcev ter prijemi. Avtor dodaja, da so manipulacije nekakšna nadgradnja lokomocij. V glavnem so omejene na upravljanje z različnimi predmeti ali opravljanje dela s posameznimi telesnimi segmenti, npr. z roko.
- V vsakdanjem življenju pa se pogosto pojavljajo tudi sestavljena gibanja, ki jih prav tako prištevamo k naravnim oblikam gibanja. To so potiskanja, vlečenja, upiranja ter dviganja in nošenja.
Filogenetske in ontogenetske oblike gibanja
Velja omeniti tudi razliko med filogenetskimi in ontogenetskimi oblikami gibanja. Pri filogenetskih oblikah gibanja gre za prirojena gibanja, ki so enotna v razvoju vseh nas (seveda pod pogojem, da razvoj ni moten). Sem spadajo plezanje, plazenje, hoja, tek, skoki itd.
Na drugi strani pa imamo ontogenetska gibanja, ki so naučena. Cemič (1997) pravi, da se teh gibanj človek nauči kot delno ali popolno avtomatizirano verigo gibalnih akcij. Kot primer lahko navedemo smučanje, drsanje itd.
Zdaj, ko sem vas spomnil, katere so naravne oblike gibanja in da z njimi lahko rešimo cel kup težav, ostaja le še vprašanje, zakaj bi odlašali in se ne gibali, gibanje je namreč dostopno vsem.
Pozivam vas, da se vsi vrnemo nazaj k naravi, uživamo v gibanju in s tem užijemo kvalitetnejše življenje.
Dalibor Todorović, prof. šp. vzg.
Viri:
- Cemič, A. (1997). Motorika predšolskega otroka. Ljubljana: dr. Mapet.
- Pistotnik, B. (2003). Osnove gibanja: gibalne sposobnosti in osnovna sredstva za njihov razvoj v športni praksi (druga popravljena in dopolnjena izdaja). Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.