Otrok vam ne bo povedal, da čuti tesnobo, a bo to morda pokazal na TA način – pravočasno prepoznajte znak! - Psihologija

Otroci pogosto skrivajo svoje skrbi ali pa jih izražajo na način, ki ga je težko razbrati.

Napačno je prepričanje, da so skrbi rezervirane za odrasle in da so otroški strahovi nepomembni. S strahovi in skrbmi se srečujemo vsi, tudi otroci – zelo majhni otroci se morda bojijo teme, najstnika pa skrbi, ali bo našel prijatelje.

In včasih se ti strahovi in skrbi prelevijo v nekaj resnejšega!

Profimedia

Otrok lahko razvije anksiozno motnjo!

Ta motnja lahko začne ovirati otrokovo socialno življenje, življenje doma in delo v šoli.

Kljub temu starši in skrbniki tesnobe oziroma anksioznosti še vedno ne bodo opazili, opozarja dr. Roy Boorady, psihiater, ki dela z otroki in mladostniki.

Več kot 30 odstotkov od več kot 10.000 intervjuvanih otrok je razvilo neko obliko anksiozne motnje, še preden so dopolnili 18 let, je pokazala študija, ki so jo objavili na inštitutu Child mind.
Kar 80 odstotkov jih ne prejme nikakršne pomoči ali terapije!

Ali veste, čemu služi ročaj v avtu?

Veliko odraslih, ki kasneje poiščejo pomoč, pa se spomni občutka tesnobe iz otroških let, kar pomeni, da se s tesnobo spopadajo že zelo dolgo časa. Kar pove tudi, kako pomembno je prepoznati znake in poiskati pomoč.

Obstaja pomemben, a pogosto spregledan znak, ki lahko kaže na to, da je otrok tesnoben!

Pri otrocih je znake tesnobe oziroma anksioznosti težko zaznati, piše dr. Roy Boorady, ker o tem ne bodo spregovorili. Pogosto zato, ker svojih čustev preprosto ne razumejo in/ali jih ne znajo opisati.

Otrok bo morda govorill, da je sramežljiv, zaskrbljen ali prestrašen. Vendar so to besede, ki lahko odvrnejo od dejstva, da se za tem skriva tesnoba.

Tu pa je še en znak, ki ga ne gre spregledati!

Profimedia

Bolečine v trebuhu!

Otrok bo tožil o bolečinah v trebuhu in trebuh ga bo čisto zares bolel, a razlog za bolečino je lahko psihične narave.

V takih primerih se je dobro pogovori z otrokom in poskušati ugotoviti, česa se boji.

Še nekaj možnih znakov tesnobe oz. anksioznosti pri otrocih

Med pogostimi znaki so tudi:

Izguba apetita (tesnoba vpliva na presnovo in prebavo),
stalna utrujenost,
težave s spanjem,
glavoboli,
bolečine v prsih in
težave z dihanjem.

Otrok, ki se spopada s tesnobo, morda tudi ne bo želel v šolo in si ne bo želel druženja z vrstniki (v kakršnikoli obliki).

Morda se ne bo mogel zbrati in osredotočiti. Naloga, za katero bi sicer potreboval 20 minut, mu vzame celo uro.

Lahko postane tudi zelo razdražljiv in bo stvari jemal preveč osebno.

Omeniti pa je treba tudi, da tesnoba otroka ne ustavi vedno popolnoma – otrok lahko še naprej deluje. Morda tudi ne želi biti sam. Je povsem zadovoljen in srečen. Morda ima bitke in mora vložiti več truda le v določenih situacijah, zaradi česar je njihov tesnoba spregledana.

Vzroki za tesnobo pri otrocih so številni.

Pri najmlajših, starih od 6 mesecev do 3 let, je izrazit strah pred ločitvijo, predšolski otroci lahko razvijejo strah pred različnimi živalmi, šolo ali temo.

Nekoliko starejši bodo imeli strah pred testi in če bodo imeli težave pri komunikaciji z vrstniki, se bodo izogibali družbi.

Ne pozabimo na otroke in mladostnike v trenutnih razmerah!

Profimedia

Čeprav se zdi, da se naša življenja počasi vračajo na stare tire, ne smemo pozabiti na otroke in mladostnike – najhujše psihološko breme epidemije nosijo ravno oni!

Da bi se zdravo razvijali, morajo otroci in mladostniki občutiti varnost, zaupanje in povezanost z drugimi, poudarja Mojca Juriševič z oddelka za temeljni pedagoški študij ljubljanske pedagoške fakultete. V razmerah epidemije je za starše tako zelo pomembno, da so njihovi pristni sogovorniki in da jim pri šolskem delu stojijo ob strani.

Večinoma so se otroci novim razmeram dobro prilagodili. Pri nekaterih pa so se pojavile tudi resnejše težave, kot so motnje spanja, depresija, anksioznost, panični napadi in posttravmatske stresne motnje. Tudi otroci s posebnimi potrebami in tisti iz družin z različnimi težavami so v tem času preživljali tudi hude stiske, je opozorila strokovnjakinja.

V danih razmerah lahko tako za dobro počutje otrok in mladostnikov prispevajo tudi starši!

Po besedah Juriševičeve je nadvse pomembno, da se z njimi pogovarjajo in skupaj iščejo odgovore, seveda na način, ki je primeren njihovi starosti in razumevanju. Pomembno pa je tudi, da starši ne stresajo jeze, ne strašijo, a obenem naj ne olepšujejo situacije.

Juriševičeva staršem svetuje tudi:

še naprej naj spremljajo otrokove šolske dejavnosti,
pri učenju naj jim stojijo ob strani še tesneje kot sicer.
Pohvalijo naj njihovo prilagajanje razmeram in odgovorno vedenje, obenem pa naj izrazijo tudi svoja pričakovanja.
Poskrbijo naj tudi za njihovo zdravo prehrano, za gibanje na svežem zraku, za dovolj spanja, pa tudi za igro in stike z vrstniki, so še zapisali na STA.

Hkrati pa naj odrasli ne pozabijo nase, saj so lahko le zdravi v oporo mladostnikom. Če položaja ne obvladajo, naj se obrnejo na sorodnike ali na strokovne službe šol, prav tako lahko poiščejo psihološko pomoč.