Kot 'ironman' mora v eni sapi preplavati 3800 metrov, prekolesariti 180 kilometrov in preteči še 42 kilometrov maratona. Človek se vpraša, zakaj takšno mučenje? A pravi, da občutek, ko prideš skozi cilj, vse odtehta.
Andrej Bivic meni, da je gibanje za človeka zelo pomembno. Ni bistveno, koliko kilometrov teče, le da se giba. Glede na to, da ga zanima tisto, česar ne zmore vsak, si je za izziv izbral kar precej gibanja, in to zahtevnega.
Kako to, da ste začeli za preizkušnjo Ironman trenirati tako pozno, glede na zahtevnost športa?
Andrej: Vedno sem bil športnik, najprej sem igral košarko, potem sem treniral karate in vztrajal kar šest let, nato sem začel teči. Sodelavka je hodila na 21-kilometrski maraton, rekel sem, da grem na 42-kilometrskega.
Omislil sem si trenerja in 28. januarja sva se dobila, oktobra pa sem nameraval teči na 42 kilometrov. Trener me je pripravil za maraton, prihodnje leto sem ponovno šel in šlo mi je precej dobro, zato sem šel še na naslednji maraton. Trener pa je bil v osnovi triatlonec, pogovori so se pogosto vrteli okoli triatlona ... Tako sem se odločil za triatlon, in to dolgega, ker ga vsak ne more trenirati.
Ste si želeli dokazati, da zmorete?
Andrej: Potegnilo me je, ker je povsem individualen šport. Potem ne moreš imeti nikakršnega izgovora, da je kdo drug za karkoli kriv. Še nekaj je, kolikor vložiš, toliko dobiš, tako da, ko prideš v cilj, čutiš neizmerno zadoščenje. Na cilju jokam kot otrok, ker sem nekaj, v kar sem veliko vložil, tudi realiziral. Res pa je tudi, da se ti takoj po končani tekmi zdi, da se nikoli več ne boš šel tega, ker si potem še dva dni podrt.
V čem je potem privlačnost Ironmana?
Andrej: Razdalje so neverjetne, preplavati 3800 metrov, potem še prekolesariti 180 kilometrov in za zaključek imaš še 42 kilometrov maratona. Med sabo se radi hvalimo, da je za nas maraton razteg, in ne tek.
Koliko je 'ironmenov' v Sloveniji?
Andrej: Približno 50.
Človek bi pričakoval, da imate večjo mišično maso ali se motim?
Andrej: Za vsak šport velja optimalna konstitucija. Triatlon je takšen, da moraš mišično maso nositi s sabo, tako da mora vsak zase najti optimalni 'balans' glede mišic, da mu niso v breme.
Kaj vas žene naprej kljub težavnosti?
Andrej: Na tekmovanju Ironman sta dva tipa tekmovalcev; dve tretjini jih tekmuje le enkrat in nikoli več. Dovolj jim je, da ugotovijo, da zmorejo. Najti motiv za enkratno tekmovanje je precej preprosto. Drugi segment smo vsi tisti, ki smo že tekmovali in se moramo motivirati za naslednjo tekmo, čeprav natančno vemo, kaj nas čaka.
Že sama tekma je tako dolga, da vsega ne moreš predvideti. Moraš imeti cilj. Eno je, da sem ravno toliko dober, da sem povsem zraven vrha, in me jezi, da nisem v samem vrhu.
Lani so me razvrstili v prvih pet odstotkov v svetovnem merilu. Za tekmo vseh tekem, ki poteka na Havajih, moraš biti zadosti dober, da se sploh uvrstiš nanjo. Recimo v moji starostni skupini nas starta približno 650, moraš pa biti med prvih pet do deset, odvisno od tekme. In če si trikrat šestnajsti, te vleče naprej, da bi prihodnje leto bil boljši. Tudi sicer si verjetno vsak 'ironman' želi na Havaje. Če pa ti uspe takšen način življenja, to sploh ni tako težko.
Želite povedati, da ste življenje podredili treniranju tega športa in ima to v vašem življenju prednost pred drugimi dejavnostmi?
Andrej: Recimo. Že ob šestih zjutraj sem v vodi. Velikokrat me vprašajo, od kod mi čas za to. Rečem, da se Ironmana da speljati s 16 ur treninga na teden, se pravi dve do dve in pol uri na dan. S pametnim pristopom lahko v pol leta natreniraš, da si ironman.
Gre za strategijo?
Andrej: Sistematika treninga je zelo pomembna. Literature je ogromno, trenirati pa moraš optimalno, da ne pretiravaš. Prebrati moraš ogromno literature, se dobro poznati in marsikaj poizkusiti ter vse skupaj sestaviti in se pogovarjati tudi z drugimi, kaj počnejo.
Poznavanje samega sebe je kar pogoj.
Andrej: Na tridesetem kilometru teka na Ironmenu, ko sta za tabo kolo in plavanje, se moraš presneto dobro poznati, da veš, zakaj si tam, saj kakšni padejo dol sredi teka. Prekleto dobro moraš biti zmenjen s sabo, prav tako, ko treniraš, moraš trenirati z glavo, sicer ne bo v redu.
Koliko časa približno potrebujete, da pridete do cilja?
Andrej: Vrhunski profesionalec potrebuje približno osem ur. Osebno potrebujem več kot devet ur.
Ob svojem podjetju, treniranju, trenirate še druge, drži?
Andrej: Podjetje Cekinček ima že vrsto let Cekinčice, to je ženska tekaška skupina, ki je nastala iz čistega veselja, je izpeljanka iz imena mojega podjetja. Zdaj nas je 20 do 25. Dobivamo se enkrat na teden. V glavnem gre za rekreativke, polovica jih je takšnih, ki jim je preteči pet kilometrov na dm Teku žensk bil cilj. Na cilju so bile najbolj srečne na svetu.
V nasprotju z njimi niste zadovoljni z malimi cilji?
Andrej: Načeloma me zanima tisto, česar ne more vsak. Pet kilometrov lahko preteče vsak, tudi 10 in 20, za 42 že moraš kaj pokazati in trenirati.
Gre za ekstremno disciplino?
Andrej: Če hodiš ob 10. uri spat, je to za marsikoga ekstrem. Na roke mi gre to, da sem v službi sam svoj gospodar. Tu je še prehrana, ki je četrta disciplina, ker z navadno prehrano ne prideš skozi. Sicer sem suhec, je pa precej sestavin, ki jih zgolj s hrano ne moreš vnesti v zadostni količini, recimo vitamin C. Vsak dan bi moral pojesti 60 limon. Se pravi, da jemljem tablete s C-vitaminom.
Jem še cel kup drugih prehranskih dodatkov. Sploh Ubikinon, ki regenerira energijo in je še bolj intenziven od Q10 ter se povrhu strašno dobro obnese. Na tekmi zelo zaleže tudi kokakola, ne glede na njen sloves, saj gre sladkor naravnost v žile in se takrat ne sprašuješ o zdravi prehrani. Na tekmi za Ironmana ljudje bruhajo, kolapsirajo ... sploh če je vročina.
Zakaj vam toliko pomeni biti vrhunski ironman?
Andrej: Magistriral sem, v poslovnem pogledu sem zadovoljen z doseženim, pa da vidimo še fizično, kje sem in do kod lahko pridem.
Glede na to, da imate 44 let, vam moč še ne upada?
Andrej: Za zdaj sem še v vzponu.
Tudi sicer velja, da ironmmani niso pretirano mladi?
Andrej: Zaradi glave. Mlad človek, ki je navajen vse delati na polno, tega pri ironu ne more. Iron je šport na nizkih obratih in na dolge proge. Tako so krajši triatloni bolj primerni za to, da se zaletiš in greš na vso moč.
Kako pa potekajo vaši treningi?
Andrej: Načeloma šest dni treniraš na polno in en dan greš malo plavat, mogoče malo v fitnes ... Sicer pa treniraš ciklično, se pravi tri tedne intenzivno, potem en teden spustiš, da se telo regenerira. Ko treniraš, namreč uničuješ mišico, ko počivaš, pa se ta obnavlja in se zgradi nazaj. Zato je pomembno, da ji daš ustrezne gradnike, kot so beljakovine, proteini ...
Ker je telo pametno, se obnovi tako, da je močneje, kot je bilo prej, da bodo, če se bo stres ponovil, mišice zdržale dalj časa. In ker s treningom mišice konstantno sesuvaš, se te stalno krepijo. Se pravi, da moraš po intenzivnih treningih dati telesu čas, da se regenerira.
So tudi faze treninga, ko delaš na nizkih obratih in imaš dolge treninge, in faze, ko treniraš kratek čas in intenzivno. Vse ima svoj namen.
Najdete v svojem športu veliko vzporednic z življenjem?
Andrej: Ko v življenju naletiš na kakšen problem, si rečeš: ''Glej, naredil si irona in zdaj ne boš rešil tega.'' To ti velikokrat pomaga. Tudi sistematika doseganja ciljev je zagotovo poučna. Karkoli je, moraš imeti fokus.
Za revijo Lisa napisala Suzana Golubov, foto: Primož Predalič
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
