Metka Albreht, nekdanja misica in danes stilistka na Pop TV, je pred dobrim letom dni segla v roke prijatelju, maratoncu, in obljubila, da preteče newyorški maraton. In ga je – v dobrih treh urah in pol. Vso zimo pa je pridno trenirala še naprej in aprila jo že čaka maraton v Londonu.
Torej, koliko kilometrov boste pretekli danes?
Metka: Če mi čas dopušča, tečem vsak dan. Ure so zelo zgodnje, včasih prezgodnje, da bi ljudje razumeli, kakšen užitek čutim ob tem. Včasih tečem 15, včasih 10, enkrat tedensko pa 35 kilometrov.
Trikrat na teden delam intervalne treninge. Ti mi niso preveč ljubi, vendar so nujno potrebni za pridobivanje hitrosti. Če si dosleden, je napredek hitro viden. Drugače obožujem tek, ki ni vezan na čas. Ob tem se sprostim, premeljem, predelam vse, kar se mi je prejšnji dan zgodilo.
V glavi sestavljam načrte za naslednje dni in opravičujem vse tiste, ki so mi hote ali nehote prizadejali krivico. Res pa je, da se mi zdi, da tečem ves dan. Če ni moja priljubljena tekaška proga, so pa stopnice na Pop TV.
Kako je s tekom pozimi, ko je dan krajši, kdaj najdete čas za dolge teke?
Metka: Če termometer kaže minus pet stopinj Celzija, je to spodnja meja, ko sem še pripravljena teči zunaj. Res ni prijetno, ko te zebe. Predvsem so izpostavljene roke, zato si takrat nadenem dvojne rokavice. Včasih pomaga, včasih ne. Dejstvo pa je, da mi je tek v veselje. Nočem, da se mi zameri zaradi mrzlih vremenskih razmer ali drugih vplivov.
Kdaj pa je tek najlepši?
Metka: Obožujem jutra, še posebej poletna. Počitnice. Za nič na svetu ne bi zamudila zgodnjega teka ob morju. Vonj po borovcih, mirno morje, ki te sprosti, razbremeni vsakodnevnih naporov ... Opazovanje narave, ki se prebuja v novi dan ... Lepo, prelepo, da bi to prespala.
Je pa res, da tečem običajno ob urah, ki ne kratijo skupnega družinskega časa. Družina in čas z njo mi pomenita veliko, zato sta moj prosti čas Alina in Tomaž. Radi smo skupaj in smo drug drugemu dovolj.
Kako se je pravzaprav začelo, da ste sploh razmišljali o svojem prvem maratonu? In kateri je bil vaš prvi maraton?
Metka: Vedno sem tekla za dušo, za sprostitev. Nikoli nisem razmišljala, da bi se preizkušala na maratonih. Prijateljica, soseda, s katero sva predlansko poletje redno skupaj tekli, je predlagala, da se udeleživa Ljubljanskega polmaratona.
Da vidiva, pri čem sva, koliko sva napredovali in ali bi sploh zmogli. Pa sva šli ... Dobra energija tekačev in vzdušje na samem startu sta me potegnila, da sem tekla zelo dobro. Brez težav in hude utrujenosti sem dosegla zelo dober čas.
Pred dobrim letom dni sva si s prijateljem Borutom Kreftom segla v roke. Padla je obljuba, da pretečem maraton v New Yorku. In sem ga. Borut je izkušen maratonec, ki me je vse leto spodbujal, mi svetoval in usmerjal moje treninge, zadnji mesec pa je z mano tudi nekajkrat pretekel 35 kilometrov, za kar si sama zagotovo ne bi vzela časa, ker je moj delovnik vselej prekratek. Za ta del pomembnih priprav tik pred odhodom v New York sem mu še posebej hvaležna. Brez njega ne bi zmogla.
Ali mož Tomaž teče z vami ali tečete sami, morda v skupini?
Metka: Običajno tečem sama. Včasih se mi pridruži Matej (sosed). Dolge proge ob sobotah – približno 35 kilometrov – pa tečem s fanti Ultramaratonci. Lep in prijeten je občutek, ko vidiš, da te sprejemajo in te nekako cenijo. Seveda so vljudni in mi rečejo: Če ne zmoreš teči v ta klanec, povej, bomo hodili ...
Oooo, ne poznajo trmaste Metke, si mislim. Tudi če ne bi zmogla, ne bi nikoli priznala. Se raje kam 'ugriznem'. Moj Tomaž pa me pri vsem tem spodbuja. Navadil se je tudi, da tečem ob čudnih urah. Spoštuje in ceni, da se za svoj cilj trudim in vztrajam.
Kakšno pa je bilo vzdušje v New Yorku? Kako je bilo teči po newyorških ulicah? Je bila zaradi vsega 'cirkusa' motivacija večja? Je pol maratona res v glavi?
Metka: Že prvi stik z organizatorji maratona me je presenetil ali - bolje – razblinil moja tesnobna predvidevanja o kilometrskih čakalnih kolonah na vsakem koraku. Kljub gromozanski gneči je prevzem startne številke, majice in darilne vrečke potekal hitro in brezhibno – vsega skupaj deset minut. Psihično sem se namreč pripravila, da bom tam visela vsaj tri do štiri ure. Maratona v New Yorku se je vendarle udeležilo 47.000 ljudi!
Američani te že na samem začetku častijo kot kralja. Napihnejo ti glavo, da se počutiš kot car samo zato, ker si se maratona sploh udeležil. Na startu se je pelo in plesalo, adrenalin je brizgal vsenaokrog. Vsi smo bili dobre volje in pozitivno naravnani. Ko smo prečkali prvi most, se mi je skoraj zmešalo od prekrasnega razgleda. Nepopisna množica pisanih tekačev spredaj in zadaj, nad nami jasno modro nebo, pred nami pa prekrasen New York. Noro, nepopisno ... Nisem vedela, ali naj tečem ali raje fotografiram.
Ljudje ob progi so nas spodbujali, ploskali, peli, plesali. V živo si je maraton ogledalo več kot dva milijona ljudi, nabitih z emocijami in energijo. Opazila sem številne, ki so se od strastnega navijanja razjokali. Prvih 28 kilometrov je minilo, kot bi mignil, ko pa sem tekla zadnje kilometre, sem začutila noge, kolena, sklepe ... Takrat sem si priklicala pred oči vsa spodbudna sporočila SMS, ki sem jih dobila pred tekom.
“Vse je v glavi. Postavi se drzno na start, glej balon ali kar že imajo za 3:30 in boš odtekla. Vzdušje te bo vleklo, in ko bodo tekli mimo tebe, lahko držiš vsakega, tudi če ti malce uide. Sledi mu bolj kot svojemu telesu, ki ti bo reklo: ne gre hitreje. Poslušaj svoje možgane,” mi je napisal Uroš Slak.
Res je delovalo. Ko sem pretekla ciljno črto in je bilo konec, me je preblisnilo, in prepričana sem, da tudi vse druge: kaj hudiča nam je bilo tega treba?!
Tekači smo vsi bledi, nekaterim je slabo, drugi težko hodimo. Vsi ti čestitajo, gledajo te kot šampiona. Dobim prekrasno zlato medaljo, ogrinjalo, da me greje, vrečko s hrano in vodo. Počasi se pomikamo proti kombijem, kjer so shranjene naše stvari za preobleči. Vse telo me boli. A čez pol ure bolečina mine, ostane dober občutek: uspelo mi je, pretekla sem ga!
V svoji, najbolj zastopani starostni skupini sem s časom 3:43 osvojila 292. mesto. Kot strela z jasnega pade v glavo nova misel: kdaj bo naslednji maraton, da grem spet lahko teč? Le kdo bi to razumel? Pravi tekač, seveda.
Kaj pa prehrana? Kako skrbite za zdravo prehrano? Kuhate?
Metka: Redno kuham. Menim, da kuhanje, obroki, pripravljeni doma, v današnjih prenatrpanih urnikih združuje družino. Ni lepšega kot to, da po hiši zadiši po sveže pečenem kruhu ali dobri jabolčni piti. Pri nas vsi zelo radi dobro jemo. Uporabljam kamutovo, pirino in ajdovo moko.
Sladic ne sladkam z belim sladkorjem, ampak uporabljam kokosov sladkor ter agavin in javorjev sirup. Jemo sezonsko sadje. Pozimi sem redna obiskovalka ljubljanske tržnice, v poletnih mesecih pa sadje in zelenjavo dobim od tašče ali z maminega vrta. Res ima hrana, pridelana doma, drugačen, boj poln okus.
Ta teden imamo temo – ženske pri 40 letih so super. Kako se počutite, ko se počasi, počasi približujete 40. letu? Vas je strah ali uživate? So vam gube zoprne ali jih sprejemate?
Metka: Hahaha ... Lepo, da ste me spomnili.
Ne razmišljam ne o letih ne o gubah. Dejansko se počutim bolje kot pri 20 letih. Sem bolj realna, bolj izkušena. Obkrožena z ljudmi, ki jih imam rada. Imam urejen dom, družino. Zadovoljna sem s svojim delom. Vem, da je moj zagon še v vzponu, da zmorem še več. Verjamem, da me čaka še kup lepih, zanimivih dejanj in dogodkov. Le kdo bi ob tem optimizmu razmišljal še o gubah?
Kaj pa hčerkica, ste jo usmerili v šport?
Metka: Alina je zelo zvedava in aktivna deklica. Vse bi rada počela in nobene aktivnosti, za katero se odloči, ne zanemarja. Redno obiskuje vse krožke.
Včasih me je prav groza, ko ima poleg šolskih obveznosti vsak dan kakšno aktivnost (jahanje, balet, tenis, drsanje, risanje …) Vendar hodi s takšnim veseljem, da ji ne morem nič od tega vzeti. Obožuje konje, pse, mucke … Vse živali. Vsi se ji smilijo. Za vse ima doma pripravljeno hrano. Redno obiskuje vse živali, ki jih imajo naši prijatelji. Srčna punčka. Moja, najina deklica.
Napisala: Tina Lucu, foto: Helena Kermelj
Novo na Metroplay: Kako hitro in enostavno pripraviti uravnotežen obrok? | Žana Hrastovšek
